Mag. Irena Hacin Kölner, mama dveh najstnikov, žena in po poklicu odvetnica in mediatorka, je že enajsto leto gonilna sila Orientacijskega kluba Komenda. Pod njenim vodstvom klub uspešno izvaja številne zahtevne projekte, med njimi tudi večdnevne tekme z mednarodno udeležbo. Hkrati snuje nove pobude in skrbi za stabilno ter aktivno članstvo. Sodelavcem v klubu zaupa, spodbuja njihove ideje in ustvarja prostor, kjer lahko vsak izrazi svojo ustvarjalnost. Ljubezen do orientacijskega teka sta prevzela tudi njena otroka, zato družina – kljub najstniškim letom otrok – še vedno veliko prostega časa preživlja skupaj: na tekmah, v naravi in ob skupnem prostovoljskem delu. »Skozi prostovoljstvo živim svoje vrednote: ljubezen do športa, povezanost z družino in prijatelji, zdravo ambicioznost in otroško veselje ob vsaki najdeni orientacijski točki,« oriše svoje razloge, zakaj ji ne zmanjka prostovoljskih moči.
1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Skozi prostovoljstvo živim svoje vrednote: ljubezen do športa, medsebojno povezovanje, ustvarjanje kakovostnih in novih projektov ter željo, da včasih naredimo kak korak bolj inovativno in prej kot drugi. Pomembno mi je, da ostajam povezana s svojo družino in prijatelji. Vse to, skupaj z otroškim navdušenjem ob vsaki najdeni orientacijski točki, so ključni elementi mojega delovanja v orientacijskem klubu. Veseli me tudi, da je orientacijski tek prirasel k srcu vsej družini – tako kljub najstniškim letom otrok, še vedno veliko prostega časa preživimo skupaj, v naravi in med ljudmi.
2. “Včasih še sama sebe presenetim – nisem si mislila, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Ni malo trenutkov, ko me je prostovoljstvo potisnilo iz cone udobja in sem se morala lotiti stvari, za katere si prej niti predstavljala nisem, da jih zmorem. Ena takšnih situacij se je zgodila na mednarodnem dogodku, ko se je na mojo orientacijsko hojo povsem nepričakovano usulo kar 50 udeležencev – tako velikega števila res nihče ni pričakoval. A s pomočjo kolegice sva na hitro improvizirali in uspešno izpeljali nalogo. Naučila sem se, da je včasih malo improvizacije tisto, kar dogodek naredi še bolj zanimiv.
Skozi vodenje kluba sem spoznala tudi nekaj o sebi – da me pri delu, še posebej, ko gre za to, da je naš klub lahko prvi ali najboljši, poganja tudi kanček zdrave tekmovalnosti. In prav ta ambicioznost mi pogosto daje dodaten zagon.
3. “Odkar sem prostovoljka, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
S formalno izobrazbo sem že pred leti, ko sem dosegla magistrski naziv na področju prava, zaključila. V času epidemije sem ugotovila, da neskončno uživam na različnih izobraževanjih preko spleta. Še vedno z veseljem prisluhnem spletnim seminarjem na zelo raznolike teme (psihologija, razmišljanje, računalniški tečaji, zeliščarstvo, vinarstvo …), v zadnjem času pa tudi različnim podkastom. In seveda se potem to znanje hote ali nehote odraža skozi moje delovanje. Za to je pri bolj zahtevnih izzivih, ki smo si jih zastavili in vključujejo organizacijo večdnevnih dogodkov z mednarodno udeležbo, kar veliko priložnosti.
4. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
Da bi mi padla motivacija za delo, bi se moralo zgoditi res nekaj slabega – npr. če bi se skregali. Imam dobro podporo tima, sem optimistična, delamo nove projekte, se pri načrtovanju zelo potrudimo, da gre vse prav, tako da pri tem delu uživam in mi je dobra protiutež napram mojemu odvetniškemu poklicu.
5. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležna.”
Ravno nasprotno! Moji vikendi so kvečjemu bolj kvalitetni. Z družino smo vsak vikend skupaj! Tudi družinske izlete, na katerih smo pogosto edina družina z najstnikoma, si oblikujemo tako, da poiščemo kakšno možnost za orientacijo in pri tem vsi uživamo.
6. “Nikoli ne bom pozabila dogodka, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.”
Ob lanskem praznovanju 20-letnice Orientacijskega kluba Komenda smo z velikim navdušenjem pripravili prvi Festival orientacije in pustolovščin v Sloveniji. Proces snovanja je trajal več mesecev, naši kreativni sestanki v živo pa so bili pravo stičišče idej – včasih se je prav iskrilo.
Med drugim smo zasnovali domiselno razstavo o delovanju kluba na velikanskih kontrolnih točkah, obudili otroško igrico, ustvarili festivalsko brisačo in pripravili pustolovsko doživetje s spuščanjem po jeklenici nad ribnikom ter z gasilske lestve. Festival je vključil vse discipline orientacije – od teka do precizne orientacije – prvič v Sloveniji pa smo predstavili tudi orientacijsko hojo. Za otroke smo pripravili festivalske kartončke z nalogami, ki so jih spodbujale k sodelovanju.
Vsaka od teh zamisli je zrasla iz našega skupnega ustvarjalnega procesa – iz nadgrajevanja izrečenih misli. Še danes se spomnim komentarja z enega od sestankov: »Na teh naših srečanjih je skoraj nevarno – skoraj vsaka misel se razvije v nekaj edinstvenega.«
7. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtovala, postalo del mene.”
V resnici si ne znam predstavljati, kako bi izgledali popoldnevi in večeri, če se ne bi ukvarjala z vodenjem orientacijskega kluba in snovanjem naših dogodkov. Srečo imam, da smo vsi družinski člani močno vpeti v isti šport in da mož podpira vse moje projekte. Sem mama, žena, odvetnica, prijateljica vodja orientacijskega kluba … Si pa nikoli nisem mislila, da bom pristala v orientacijskem klubu, saj sem se v preteklosti še v trgovskem centru izgubila, niti se nikoli nisem postavljala v prve vrste kot vodja. Res pa je, da se zelo rada učim, zanima me veliko področij in tudi skozi tečaje in izobraževanja razvijam svoje danosti – izkazalo se je, da je ena od njih tudi vodenje orientacijskega kluba.
8. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sama, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
Glede na to, da člani opravljamo različne poklice, menim, da gremo pri sodelovanju v orientacijskem klubu vsi nekoliko iz cone udobja, saj so aktivnosti tukaj popolnoma drugačne: javno nastopanje, razdeljevanje hrane, informiranje udeležencev … Imam srečo, da je v našem klubu veliko članov, ki radi prispevajo svoja znanja in veščine ter prosti čas. Nikomur ne vsiljujem nekega dela, res pa je, da včasih komu kaj predlagam, in ker imam tudi nekaj psihološkega ozadja, razumem, kaj bi koga lahko motiviralo. Idealno je, če ima vsak možnost delati prav tisto stvar, ob kateri on najbolj zasije, si krepi samozavest, hkrati pa tudi naš projekt dobro izpade. Vsaka ideja je vredna razmisleka, ne glede na to, kdo jo da. Ljudje, s katerimi delamo, tako občutijo, da so vredni, da so del projekta in tako so naši prostovoljski projekti lahko zelo uspešni.
Intervjuju z mag. Ireno Hacin Kölner lahko prisluhnete tudi na Radiu Zeleni val v oddaji Vsi sosedje.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo.