To je zgodba o Anžetu, ki je spremenil svet. Morda ne celega, ampak zagotovo tisti del, ki se tiče kulture vožnje na slovenskih cestah. “Sem Anže, ustanovitelj Zavoda Reševalni pas. Kot reševalec in prostovoljni gasilec sem se med nujno vožnjo prevečkrat znašel ujet v zastojih. Leta 2013 smo se z gasilci zaradi nepravilno formiranega zastoja komaj prebili do hude prometne nesreče – moral sem peš utirati pot gasilskemu vozilu. To me je spodbudilo k akciji. Začel sem ozaveščati javnost o pomenu pravilno vzpostavljenega reševalnega pasu. Najprej preko družbenih omrežij, kasneje z DARSom, ki je na mojo pobudo natisnil transparente in letake. Z Zavodom, ki redno sodeluje tudi z drugimi akterji v prometu, redno nastopamo na cestah, v medijih in na predavanjih. Dokler ne bo vsak voznik pravilno reagiral v zastoju, se ne bomo ustavili”!
1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Če mene vprašate je čas relativen. Sam nimam prav veliko težav, če kaj ni narejeno – če vskoči kakšna nujna zadeva, pa tista s seznama postane malo manj nujna in tako naprej. Kot prostovoljni gasilec sem v vseh letih že spoznal to, da vedno nekaj bolj nujnega pride, ravno v trenutku ko je najmanj potrebno in enako je pri Zavodu Reševalni pas. Mislim, da res drugače postavljamo prioritete.
2. “Včasih še sam sebe presenetim – nisem si mislil, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Osebno sem imel kar težave stopiti pred kamero, mikrofon, fotoaparat. Že po tisti slavni intervenciji, ko sem tekel pred gasilskim vozilom po avtocesti, sem imel kar nekaj kratkih intervjujev za TV postaje, veliko nervoze, priznam. Naš cilj je in je vedno bil ravno ta, da spremenimo kulturo ob zastojih in s samimi objavami na Facebooku pač nikoli ne bomo dosegli večine voznikov. In ja, brez medijev, fotografij, video posnetkov, pogovorov v živo pač ne gre, zelo nerad, ampak ja, zmorem, za cilj.
3. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!”
Mogoče najraje res pridemo in delamo, a vseeno so sestanki in dogovori pomembni, da sploh vemo, kaj je potrebno in kakšne cilje želimo z delom doseči. Sestanki in dogovori so pogosto nekaj, česar pač ne moreš pokazati, da potekajo, nimajo toliko teže kot delo na terenu recimo. Za vsak dogodek, na katerega grem sam ali naši prostovoljci, se je pač potrebno dogovoriti, odgovoriti, priskrbeti elektriko na stojnico, kako je s prehrano za prisotne, lokacijo, želje, pričakovanja…
4. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
Ravno preteklo soboto smo na počivališču Lom izpeljali pomembno novinarsko konferenco in preventivno akcijo Reševalni pas. Priprave na to akcijo so potekale več kot dva meseca – ogromno usklajevanja, dogovarjanja in logistike. Gasilci, reševalci ter prostovoljci našega zavoda (veliko jih je delovalo kar v dvojnih vlogah) so potnikom delili plastenke z etiketo reševalnega pasu, letake, obenem pa z vsakim spregovorili še besedo ali dve o pomembnosti pravilnega ravnanja v primeru zastojev. Na novinarski konferenci so sodelovali predstavniki Zavarovalnice Triglav, Generalne policijske uprave, predsednik uprave DARS-a, ministrica za infrastrukturo ter v. d. direktorice Agencije za varnost prometa. Povabili smo tudi medije, že pred dogodkom pa opravili vrsto intervjujev in medijskih nastopov. Lahko si samo predstavljate, kako naporno je vse to organizirati, obenem pa usklajevati zasebno in poklicno življenje. Otrok ravno zaključuje osnovno šolo – valeta, zaključni izlet, after party… Redna služba teče dalje, ob tem pa še gasilske aktivnosti in druge obveznosti. Čisto iskreno – po dogodku sem si rekel, da česa takega ne bom več organiziral. A skoraj v isti sapi sem dodal: moramo razmišljati, kaj lahko naslednjič naredimo drugače – na novo, učinkovito, a bolj vzdržno.
5. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
Moški sem. (smeh) Raje bi rekel, da mi gre dobro o več stvareh hkrati razmišljati in si delati načrte v glavi ali pa mogoče ob delu ene stvari razmišljati o še čem.
6. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležen.”
Če bi mislil, da mi je prostovoljstvo karkoli uničilo, bi to pomenilo, da me ne vodi iskrena želja pri svojem poslanstvu. Mogoče tukaj spet razmišljam malo drugače. Prostovoljec sem od 8. leta starosti, kar pomeni, da sem bil v prostovoljstvo vpet takrat predvsem za vikende, potem je prišla služba, ki je še danes takšna, da sem hvaležen prostega dne, ali je to ponedeljek ali sobota pa mi je načeloma vseeno.
7. “Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo.”
Zase ne potrebujem zahvale, a ko jo prejmem za delo Zavoda Reševalni pas, to pomeni, da gre zahvala vsakemu, ki je kadarkoli, karkoli in kakorkoli podal roko in nekaj naredil tudi za delo Zavoda. In ja, prejeti pohvalo, zahvalo nekoga, ki je ležal v reševalnem vozilu, katero se je neovirano prebilo do bolnice, navkljub dolgim zastojem, je nekaj posebnega, je lepo in prijetno.
8. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtoval, postalo del mene.”
Ali pa sem jaz postal del prostovoljstva… spontano. Moja izkušnja je, da vsakdo, ki ima iskreno željo, lahko spremeni karkoli, le s pravim pristopom.
9. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sam, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
Seveda. Vedno poudarjam, da je prav vsak, ki je kadarkoli kakorkoli pomagal, je del zgodbe. Čeprav največ dela opravim sam, ali gre za objave na socialnih omrežjih, sestanke, medijske obveznosti, sponzorske obveznosti, brez prostovoljcev ne gre in ne bi šlo. Na dogodke po Sloveniji, kamor smo vabljeni, pogosto pošljemo prostovoljce – imamo skupino, ko dobimo vabilo, vprašam kdo bi prevzel in res sem hvaležen, da ni potrebno čisto vsega samo meni. Brez njih pač res ne bi zmogel.
Intervjuju z Anžetom Albrehtom lahko prisluhnete tudi na Radiu Zeleni val v oddaji Vsi sosedje.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo.