Pito zanimajo ljudje z najrazličnejšimi življenjskimi izkušnjami, ustvarjalnost pa ji je najbolj ljub način aktivnega preživljanja časa z drugimi. V svojem življenju se je velikokrat preselila. Živela je v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji in Belgiji. Ker ve, kako težko je, ko si kot tujka želiš postati del skupnosti, a se pri tem soočiš z goro izzivov, je kot prostovoljka aktivna tudi na področju vključevanja priseljenk, kjer sodeluje pri izvajanju ustvarjalnih delavnic in ur konverzacije.
1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Sem nasprotnica izgovora: “Nimam časa”. Čas imaš za vse, kar te veseli. Čas si vzamemo. Sem gospodinja in sem rada med ljudmi, rada delam z ljudmi, rada pomagam. Občudujem ljudi, ki so prostovoljci ob svoji službi.
2. “Včasih še sama sebe presenetim – nisem si mislila, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Sama sebe sem presenetila v kreativnosti. Kot prostovoljka sodelujem pri tekstilnem usvarjanju, predvsem kvačkanju, z ljudmi s posledicami zaradi poškodb glave in s priseljenkami, ki se še učijo slovenščine, ob tem pa tudi ustvarjajo. Bilo me je strah, na koncu pa je bilo to, kar sem ustvarila, še drugim všeč. Glede dela z ljudmi sama sebe ne presenitim – ker mi ni nič težkega. Ustvarjanje pa mi je naporno, strah me je, ampak se je do sedaj vedno vse lepo izšlo.
3. “Odkar sem prostovoljka, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
Dokler nisem delala s priseljenkami, nisem vedela, kako dragocena je moja izkušnja življenja v tujini. Kot prostovoljka sem spoznala svojo vrednost, ki se je prej niti nisem zavedala. Sem pa tudi zelo odprta. Všeč mi je, da to lahko delim.
4. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!”
Ob četrtkih in petkih delam na Koraku po tri ure – kvačkam z dvema uporabnica in hodim na sprehod z invalidi. Na Zavodu Tri sodelujem na ustvarjalnih delavnicah za priseljenke.
5. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
Krize nikoli nimam, smisel v svojem prostovoljskem delu vedno vidim in k temu tudi vse spodbujam. Je pa včasih naporno, utrudljivo. V Centru Korak imamo enkrat na mesec supervizijo, sestanek s psihologinjo in socialno delavko. Tako da tudi kot prostovoljke dobimo strokovno podporo.
6. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
Mojo supermoč sproži sočlovek. Mojo energijo in moč mi dajejo ljudje. Sicer sem kar prestrašena. 🙂
7. “Nikoli ne bom pozabila dogodka, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.”
Na Koraku se vedno smejimo. Specifičnega dogodka se pa ne spomnim.
8. “Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo.‘”
Ne pričujem, da mi kdo reče hvala. Res je, da podporo nudim, a jo tudi dobim. Odnosi so obojestranski. Na Zavodu Tri se počutim sprejeto, pomembno mi je, da skupaj delamo lepe stvari.
9. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtovala, postalo del mene.”
Ja, seveda. Vesela sem, ko sem z ljudmi, rada imam ljudi.
10. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sama, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
Nekaj ljudi sem že privabila v prostovoljstvo. Konkretno – tri. Prepričam jih z argumentom, kako dobra energija je pri prostovoljskem delu, in z ustvarjalnostjo – v prostovoljstvu v mojem primeru veliko ustvarjamo.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo.