Alenka je prostovoljka v turističnih društvih od leta 1997. Kot predsednica je društvo KTT DBD leta 2021 pripeljala do prejema najvišjega državnega priznanja za prostovoljstvo. Sodeluje z vsemi petimi krajevnimi skupnostmi Baške grape, z Občino Tolmin, z zavodi, s sosednjimi društvi, z državnimi filmskimi zavodi, pri DEKD ter z ZVKD. Je dobitnica zahvale Občine Tolmin in priznanj TZS in PZS. Aktivna je kot članica svetov zavodov, kreativno je sodelovala v odboru za obisk predsednice RS v Baški grapi in kot prostovoljka pri GO!2025. Prejemnica priznanja Republike Slovenije na področju prostovoljstva za leto 2024.
1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Tako je! V mojem primeru zadnja leta postavljam prioriteto predvsem predsedovanju društvu Baška dediščina in vsem dejavnostim, povezanih z njim. Res pa je, da se ravnovesje med razpoložljivostjo in razporeditvijo časa oblikuje glede na tvoje potrebe in občutke. To, kaj ti pomeni hobi in kako razporejaš svoj čas, vpliva na to, katerim aktivnostim se posvetiš in kako te to motivira. Pomembno je, da si zadovoljen tudi z majhnimi rezultati, saj je vsak korak pomemben. Ko se ti širi mreža prijateljev in poznanstev, te to dodatno bogati. Prav to nato vpliva na to, kako razporejaš svoj čas med hobiji in prostovoljstvom, ki ti v mojem primeru pomeni veliko. Včasih to celo preseže pričakovanja glede drugih aktivnosti, kot so igranje ali šport, ki bi jim sicer lahko posvetil več časa.
2. “Včasih še sama sebe presenetim – nisem si mislila, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Tako je, ker si želiš čim prej doseči rezultat oziroma cilj, ki ga zahteva določena aktivnost. Želiš, da je delo čim bolj popolno, kakovostno in vsebinsko dobro. Ta nagon in energija te držita tudi po koncu dela. Ko pa enkrat dosežeš cilj ali rezultat, si vzameš čas za počitek, se odklopiš od sveta in preprosto opazuješ, kam si vložil svojo energijo za to aktivnost.
3. “Kaj pa je nekaj najbolj smešnega ali nepričakovanega, kar ste naredila kot prostovoljka?”
Včasih sem kontaktirala ljudi na državni ravni ali pa osebe, ki so bolj znane v slovenskem prostoru — bodisi iz glasbenega ali gledališkega sveta. Sprva se mi je zdelo skoraj nemogoče, da bi znano osebo uspela povabiti v Baško grapo, saj smo nekako skriti med Tolminom in Bohinjem, marsikdo sploh ne ve, kje smo. Zato vedno, ko pošljem povabilo, zraven priložim tudi opis poti do Baške grape, da si lahko gost že predstavi, kje se nahajamo. Ko pa sem začela prejemati potrditve povabil in obiskov, sem spoznala, da ni tako zelo pomembno, koga povabiš, temveč je ključna vztrajnost. Poleg tega moraš biti strpen in previdno izbirati besede, s katerimi povabilo oblikuješ, da prepričaš ljudi, da pridejo prav v Baško grapo.
4. “Odkar sem prostovoljka, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
Ja, ko si želiš doseči nek cilj, se lotiš vsega po vrsti. Jaz sem tak človek, da raziskujem, iščem informacije, se posvetujem s profesionalci in pri podobnih projektih, nato pa to izvedem. Vsebina aktivnosti temelji na mojem »šestem čutu« — na tem, kaj želim pokazati in povedati, ter kako to ohraniti tudi za naprej.
Najpomembnejši so odnosi med ljudmi — ohraniti jih in vzdrževati. Pomembna je tudi strpnost do drugih, da jim pojasniš stvari, ki jih morda ne razumejo ali ne gledajo z istimi očmi kot ti. Ravnovesje in komunikacija sta ključni.
5. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!”
Ja, sestanki so ponavadi pri meni skoraj odveč, saj je tempo življenja hiter, komunikacija pa večinoma poteka hitro po telefonu. Pogosto se na sestankih le ponavljajo stvari, o katerih smo že prej govorili. Kljub temu pa je čas za sestanke dobro izkoriščen, saj utrjujemo medčloveške odnose. To je najbolj pomembno, saj ti kasneje lažje pokličeš to osebo, če potrebuješ kakšno informacijo ali želiš hitro kaj izvedeti. Jaz tako gledam na sestanke v živo — kot priložnost, da okrepim odnose in si olajšam nadaljnje delo.
6. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
Ja, to se pogosto zgodi, predvsem kadar ne dosežeš učinka, ki si ga želel. Ljudje včasih ne vidijo tistega, kar ti vidiš — trudiš se, delaš za neko stvar, pa so kljub temu nezadovoljni. Ti pa veš, koliko je bilo narejenega, in želiš, da člani društva ali ljudje okoli tebe, ki so poslovni partnerji, to vidijo drugače. Zdi se ti, da si naredil velik preskok, a drugi niso zadovoljni. Kljub temu pa se vedno pokaže, da delo ni bilo zaman. Po letu ali dveh se pojavi rezultat, ki dokazuje, da tvoj trud ni bil zaman.
7. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
Ja, to pa res! Ljudje mi pravijo multifunkcijska naprava, ker se znajdem v različnih situacijah. Včasih sem morda premalo samozavestna, a vseeno poskušam na različnih področjih in v različnih vlogah. Najbolj pa mi je všeč, kadar predstavljam dediščino in vodim obiskovalce — takrat vidim rezultate svojega dela, in to je res najlepši občutek.
8. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležna.”
V petek, ko v službi pravijo: »Zdaj je konec tedna, bomo počivali,« jaz pravim, da se takrat šele začne delo. Največ stvari se dogaja prav v prostovoljstvu. Če praviš čas in uživaš v tem, kar delaš, ni problema. Res pa je, da zmanjka časa zase in za najbližje.
9. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtovala, postalo del mene.”
Tako je, z leti si pač skleneš prijateljstva, navežeš poznanstva in sodeluješ s številnimi institucijami in ljudmi, da to dejansko postane del tvojega življenja. Nehote se srečuješ z njimi tudi izven službe, v zasebnem življenju, na različnih dogodkih, kjer si samo obiskovalec. Tako ti to postopoma postane vsakdanjik. Trenutno ne vidim drugega načina, kako bi lahko svoje aktivnosti predstavila širši javnosti, kot preko društva, kjer predstavljamo Baško grapo. Edino morda, če bi se zaposlila v kakšni instituciji, ki bi temu namenjala prioriteto — a takšne institucije ni. Pred 20 ali 25 leti je bilo drugače; danes se veliko bolj poudarja mehke vsebine življenja in šport, zato se delo drugače interpretira in bolj ceni kot pred dvema desetletjema.
10. “Moje prostovoljstvo je včasih komedija, drugič tragedija, večino dni pa španska telenovela.”
Ja, to me res najbolje opisuje, saj se pri meni vedno dogaja več stvari hkrati. Nikoli ni samo ena stvar. Vzporedno pripravljam dogodek v društvu, hkrati pa sem aktivna tudi v drugih organizacijah kot članica kakšnega odbora. Tako se mi več stvari dogaja naenkrat, kar mi pogosto povzroča težave z urnikom — pomešam ure sestankov, tudi lokacije. Zato se kdaj zgodi prava zmeda, pa se potem izgovorim kar na svoj priimek.
11. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sama, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
Pravzaprav bi morali vedno delati tako, saj ta sinergija pomaga, da prideš hitreje do zaključkov. Zadnja leta je še posebej tako pri razpisih — izpolnjevanje razpisne dokumentacije ni več nekaj, kar bi lahko sama opravila. Tudi z mamo skupaj delava, premlevava in debatirava tematike, a če tudi to ne zadostuje, vključim še druge člane, na primer upravnega odbora društva. Kadarkoli vprašaš koga drugega, ti delo postane lažje. Zato je pomembno, da delo deliš, zlasti tiste naloge, za katere nisi strokovnjak ali pa jih enostavno ne znaš opraviti. Pogosto si prav zaradi tega prisiljen razdeliti delo. Hitreje in lažje je, če dela več ljudi skupaj, poleg tega pa je tudi zadovoljstvo večje. Za mene je to prioriteta in življenje mi je že pokazalo, da moraš najprej upoštevati, kako je s časom in zmožnostmi drugih ljudi. Nekateri nimajo enake prioritete kot jaz, zato je treba razdelitev nalog in sinergijo prilagoditi ter ne pričakovati, da bo delo opravljeno tako hitro, kot ga naredim jaz. Produkt ni vedno prioriteta za vse, kot je zame.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo.