Višji medicinski tehnik Ivo Mlinarič je upokojitev dočakal v novogoriškem zdravstvenem domu, kjer je bil kar 12 let tudi član ekipe za prvo pomoč pri civilni zaščiti v Šempetru. “In naš predsednik Stane Črvič me je potem pred tremi leti vprašal, če bi bil pripravljen delati tudi v Društvu diabetikov Goriške. Zakaj pa ne? Odhajal sem v penzijo in da vsaj malo še ostanem v stiku s svojim bivšim delom, sem pristal,” se spominja začetkov in duhovito pripomni, da je že v službi “rad pikal kot dežurni vampir”. Zato “pika” še danes oziroma na več načinov pomaga sladkornim bolnikom. Ti lahko v društvu dobijo vse koristne napotke, kako živeti s to boleznijo, si izmerijo krvni pritisk, po potrebi opravijo kontrolo holesterola, sladkorja … “Ko sem prišel k društvu, sem si zadal cilj, da prav vsem našim 350 uporabnikom zamenjamo njihove stare aparate. Povezali smo se s podjetjem Zaloker & Zalokar iz Ljubljane, ki nam je to dejansko omogočilo,” predstavi velik dosežek in navrže: »Se še ni rodil človek, ki bi lahko meni pokvaril dan.«
1. “Včasih še sam sebe presenetim. Nisem si mislil, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Drži, to mi je dala že moja služba. Te kar utrdi in pripravi na marsikaj. Tako da niti ne pomisliš, da česa ne bi zmogel. Zagotovo zmoremo.
2. “Odkar sem prostovoljec, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
Tudi to drži, intuicija dela! Mislim, da – vsaj meni – prostovoljstvo da eno tolažbo, da sem v korist nekomu. Da lahko s tem znanjem, ki ga imam, nekomu drugemu pomagam.
3. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa. Pridemo in že delamo.”
(smeh) Tudi to je res. Tu ne debatiramo veliko. In na našo info točko pridem vsaj pol ure prej, saj me precej nervira tisto, da moram zadnjo sekundo iskati ključe ipd. Ne, hvala! Ob uri, ko se začne, mora biti vse pripravljeno. Da človek, ko pride sem, takoj vidi, da smo tu zaradi njega, ne pa šele iščemo tiste ključe po vseh žepih. (smeh)
4. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
Moja supermoč ali posebna veščina je zagotovo humor. (smeh) Vedno se morate smejati, veste. Vsakega človeka rad pogledam v obraz. Ta veliko pove. In tisti, ki imajo gubice obrnjene navzdol, se nikoli ne smejijo. Vedno je treba imeti gubice obrnjene navzgor, tako da se vidijo vse tiste gubice nagajivosti, smeha in dobre volje. Tudi zase imam eno pravilo, ki se ga držim vse življenje. Ko se zjutraj umijem in obrijem, si rečem: ‘Se še ni rodil človek, ki bi lahko meni pokvaril dan.’ (smeh)
5. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende, ampak ravno zato sem hvaležen.”
Ni mi jih uničilo! Kje pa! Ko je pač treba nekaj narediti, ni vprašanje ali je vikend ali delovnik, to se pač mora narediti. In če to rad počneš, te to nič ne moti.
Ko vložiš svoj čas, sočutje … pred kakšnimi 15 leti sem na Rdečem križu učil osnovne prve pomoči za bodoče voznike motornih vozil. Dobil sem skupino dijakov lesne, trgovke, ekonomske ipd. šol, šlo je za otroke, ki finančno niso bili premožni. A takšen tečaj pač nekaj stane, ima svojo ceno. No, moja cena je bila drugačna in moja ura predavanja natanko nič evrov. Da so tudi takšni otroci lahko izpolnili pogoje za vozniški izpit in so dejansko plačali le tisto simbolično vrednost, koliko je stala kartica. To sem delal kar nekaj let.
6. “Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo.’”
Ja, to je več vredno kot vse drugo. Dostikrat rečejo ljudje: “Hvala!”. Včasih me tudi spravijo v zadrego, ko rečejo: “Joj, jaz se vas pa spomnim, ker ste bil takrat vi dežuren”. To torej odtehta vse. In ena besedica ‘hvala’ pomeni več kot vse drugo.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo.
