»Vedno se moraš smejati. Tisti, ki ti privoščijo, bodo veseli, tisti, ki ti ne, pa naj trpijo,« so bile prve besede gospoda Iztoka Možine na pogovoru o njegovem prostovoljstvu. In v hipu je bilo jasno – pred nami sedi človek, ki zna živeti. Ki ne računa ur, temveč jih ustvarja. Ki ne išče smisla v velikih besedah, ampak v malih, srčnih dejanjih. Iztok je 70-letni upokojenec, a zanj ta beseda pomeni le to, da ima zdaj več časa za stik z ljudmi. Ko se s kom sreča v živo, seže v objem in lahko drugo osebo začuti. V okviru Centra dnevnih aktivnosti Mestne občine Koper vodi pohode, pomaga pri prireditvah, popravilih in drobnih čudežih vsakdana. Aktiven je v številnih nevladnih organizacijah: Viharnik, Svetilnik, Hospic, Društvo invalidov Izola in Koper … in tudi še vedno občasno sede za volan in kot Prostofer odpelje nekoga tja, kamor sam ne bi mogel.
1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Pred leti je bila krasna reklama za Swatch: “Time is what you make of it” (Čas je tisto, kar narediš iz njega; op. av.). Imamo 24 ur, ki jih lahko uporabimo kakorkoli. Meni se zgodi, sicer redko, ampak se zgodi, da sem tudi cel dan doma. Odvisno od počutja. Čas je vedno stvar izbire. Zdaj sem tukaj, na intervjuju z vami, lahko pa bi rekel, da nimam časa, ker grem na plažo. Koliko časa imaš? Odvisno je od tega, katero prioriteto si zastaviš in koliko časa si pripravljen nečemu posvetiti.
2. “Včasih še sam sebe presenetim – nisem si mislil, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Ne vem, če je bilo kaj, česar nisem pričakoval, ali da me je presentilo v prostovoljstvu. Moji dve načeli v življenju sta hvaležnost in zaupanje. Vsako jutro sem hvaležen, da sem se zbudil, in zvečer se zahvalim stvarstvu, naravi, da sem dan preživel. Zaupam, se ne obremenjujem, kaj bo na poti. Grem s tem zaupanjem. S tem generiraš pozitivne situacije. Če zaupamo in se pojavi problem, ga bomo reševali takrat.
Ena pomembna stvar, ki sem jo uspel predelati v zadnjih letih, je to, da zmorem nekomu reči “ne” in da sem ob tem miren. Ko me je v preteklosti nekdo prosil za uslugo in bi v dani situaciji moral reči ne, sem se obremenjeval s tem, kako bo to izpadlo, kaj si bo ta mislil. In potem sem si razčistil toliko, da sem si rekel: “Ljudje, ki me poznajo, vedo, da bom pomagal, če bom lahko”. Oziroma, če rečem, da ne morem, pomeni, da res ne morem in ne, da se mi ne da, ali da iščem neke izgovore. Odkar sem pri sebi to razčistil, lahko mirne duše in iskreno rečem nekomu “ne morem” in verjamem, da lahko ta oseba to razume. Če pa ne more razumeti, to ni več moj problem. “Na stara leta” sem se naučil reči “ne” (smeh).
3. “Odkar sem prostovoljec, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
V Viharniku sem 15 let in 4 leta v Svetilniku. To je skupina za samopomoč starejšim. V Viharniku smo prebrali že skoraj 100 knjig, imamo sestanke, pohode, maratone itd. Dejstvo je v tem, da ravno maraton, tek … ljudem dokazujejo, da zmorejo veliko več, kot so si predstavljali. Ljudje, ki prej niso zmogli preteči 200 metrov, zmorejo v enem ali dveh letih preteči maraton. Ravno ta del bi izpostavil, “nisem vedel, da zmorem”. Logarska je dolga 75 km in dosti tekačev se je na pol poti “spucalo”, se zjokalo, se skregalo s samim seboj in s celim svetom. In so vmes prišli tudi do trenutka, ko so razmišljali: “Kaj to meni rabi? Kaj je tega meni treba?” Po nekaj dneh ali tednu dni so se že spraševali kdaj bo naslednji tek. Ko se ljudje z raznimi odvisnostmi znajdejo v kritični situaciji in se zavejo, da so zmogli preteči maraton, se povzpeti na visoke gore, namesto, da bi šli v oštarijo “dvigovati uteži”, torej kozarce, si rečejo: “Čakaj, če sem zmogel tiste napore, bom zmogel tudi to!” In si raje obujejo tekaške copate in gredo odteči 10 kilometrov, kot pa da bi se prepustil tem starim razvadam. S tem, ko se zavemo, da zmoremo vse te napore, zaupamo tudi v to, da se bomo znašli v nepredvidljivih situacijah.
Z vodenjem pohodov sem pridobil na zaupanju, samopodobi, in hkrati vidim, kako mi vodstvo in uporabniki CDA zaupajo. Ogromno sem pridobil zase. Trikrat sem bil prostovoljec leta, na podlagi glasovanja v CDA. Vsaka pohvala pa je tudi obveza. Ko greš po stopnicah gor, si gor. Nihče ne računa, da boš šel dol. Stik z ljudmi – vzajemna izmenjava energije – je tisto, kar je pomembno. In ena od stvari, ki so mi všeč v Viharniku, je navada, da kadar se srečamo, se objamemo in mi je zelo lepo, da opažam v vsakdanjem življenju, da to postaja vse bolj navada tudi med drugimi ljudmi. Včasih so se rokovali, kot nek uradni del, danes pa vidim, da se dosti ljudi – kolegi, prijatelji, prijateljice – objema. To je zelo pomembno v odnosih. Ko se z nekom objameš, se začutiš. Tehnologija in pametni telefoni na primer, pa te zaščitijo, da ostaneš na varnem v svojem “bunkerju”. Dosti težje je nekoga prizadeti, ko se srečaš z njim v živo in ko se začutiš z drugo osebo. Te stvari so pomembne tudi za socialni del, za medosebne odnose, da se kot človeštvo tega zavedamo.
4. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
Mmmm, to je bolj ženska vrlina. (smeh) Moja supermoč sta zaupanje in hvaležnost. To je tisto, kar mi da največ moči. Oboje se mi zdi glavno gonilo. Da bi počel tri stvari naenkrat, to ne gre. Nisem perfekcionist. Lepe stvari so mi lepe, mi je všeč, da je nekaj estetsko.
Kaj je moja supermoč? Bom rekel, volja do življenja in pozitivna naravnanost. Če gledamo invalide, kaj zmorejo na paraolimpijadah, in maratone, ko vidiš dekle, ki ima 20-30 kg preveč, pa se je vpisala na tek in ga je odtekla. “Kdo, če ne jaz, in kdaj, če ne zdaj!?” Nihče ne more namesto mene ničesar narediti. V smislu mojega življenja, mojih odnosov, mojega razveseljevanja, ali kakor koli. Lepo je biti dobre volje. To mi je najlepše. Nisem vedno dobre volje, ampak večinoma pa res. Ko se zbudim, mi pride na misel kakšen refren in si nekaj zapojem. Zavedam se koliko ljudi se danes ni zbudilo. Čutim hvaležnost.
5. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležen.”
V soboto naj bi imeli delavnico za delo na sebi, potem naj bi šel s sindikatom SVIZ na športne igre in na koncu je bilo vprašanje ali bi tisti dan peljal invalide v Pivko na državno tekmovanje v balinanju. Bila je sobota, lahko bi rekel, gremo s SVIZ-ovci z avtobusom, bo žurka, saj potem, ko se podelijo pokali, je ples, celodnevna zabava. Jaz ponavadi še fotografiram. Ampak se mi je zdelo pomembno ravno to, da pomagamo tem, ki sami ne zmorejo. Delavnico smo prestavili. Mi ni uničilo sobote. Pomembnejše mi je dejstvo, da smo naredili nekaj dobrega. Tako je bilo tudi v nedeljo, 4. maja, ko sem se že sedmič v Ljubljani udeležil teka Wings for Life. To je dobrodelni tek, kjer gre denar od prijav za iskanje zdravila za poškodbe hrbtenjače. Vsak dan se lahko imamo lepo, če to izberemo. Prostovoljstvo nam napolni dušo.
6. “Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo.’”
To je lepo. Dodal pa bi: “Če me rabiš, pokliči. Vedi, da sem tukaj.” Če mu lahko pomagam, bom. Vsiljevanje pomoči je spet čisto nekaj drugega – pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Kar dostikrat počnemo. Ko recimo vidimo invalida, je lepo, da vprašamo, če lahko pomagamo, vendar mu svoje pomoči ne smemo vsiljevati. Namen je dober, ampak s tem poudarjamo njegovo invalidnost, kar pomeni, da mi lahko, on pa ne zmore, oziroma se postavimo nad njega. Vsakemu moramo dovoliti, da se potrudi in naredi kolikor zmore. Tu moramo biti kolikor se da iskreni do sebe, da se zavedamo, kaj je pomoč, kaj vsiljevanje in kaj poniževanje.
7. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtoval, postalo del mene.”
Osnovni razlog je bila že od nekdaj verjetno moja potreba po priznanju. Že v otroštvu so bili časi, ko je bilo malo drugače kot danes in smo bili mogoče bolj odvisni od mnenja drugih. In potem z leti ugotoviš, da karkoli počnemo, počnemo zaradi sebe. Če mene to izpolnjuje, sem jaz srečen. Vsako dobro dejanje (ne vsiljevanje!), ko imamo srečo, da smo ob pravem času v pravem trenutku, osreči vsaj dve osebi.
Za zaključek – vaša trditev o prostovoljstvu
Prvič, življenje je lepo, zavedajmo se vsega, kar imamo. Kadarkoli lahko srečo delimo z drugimi. Povedal bom eno kratko zgodbico. Profesor je razdelil dijakom en bel list papirja z eno majhno črno piko in jim naročil naj napišejo kar vidijo. Ko je spise pobral in jih preletel, je dejal: “Vsi ste se razpisali o tisti majhni črni piki, o tem kaj vam le-ta predstavlja, nihče pa ni pisal o tisti veliki beli površini okrog nje.” In v življenju se znamo zapičiti v tisto majhno črno piko in pozabljamo vse tisto belo, tisto, kar imamo: dejstvo, da sem živ, da sem dočakal toliko let, da lahko hodim, da sem zdrav. Vse to je ogromno razlogov, da sem srečen. Ne rabiš iti v Gazo, v Ukrajino. Lahko pogledaš soseda. Enega, ki je na vozičku. Ali eno nonico, ki ne ve ali bi kupila eno jabolko ali dve, ker nima več denarja.
Radio Capris vsako leto organizira dobrodelno akcijo “Hladilnik dobrega srca”, ko zbirajo donacije. Navadno kaj prispevam za otroke, pa tudi za njihove mamice. Ganil me je dogodek, ko je prišla mamica s hčerkico in prinesla majhno čokoladico. Povedala je, da si več ne more privoščiti. Torej sama nima, ampak je bila pripravljena odreči svojemu otroku, da je dala nekomu, ki ima mogoče še manj, ali celo več. Njej to ni pomembno, ker je dala z dobrim namenom.
Ni nujno, da so dejanja velika. Ampak, če cenimo karkoli nekdo naredi iz srca, ker to želi narediti, nas to obogati in se dobro počutimo. Bistvo je ravno v tem, da še posebno v teh težkih časih s kakršnimkoli prostovoljstvom pomagamo ljudem ohranjati zaupanje v človeštvo.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo.