Mateja Premrl je 40-letna oblikovalka, pedagoginja, producentka in knjižničarka. Je družabna oseba, ki rada sodeluje v projektih, usmerjenih v reševanje izzivov sodobnega časa, ohranjanje lokalne kulturne identitete in bogatenje skupnosti. Organiziranost, iznajdljivost in ustvarjalnost so njene ključne lastnosti, ki ji pomagajo pri izvajanju delavnic, v katerih prepleta tradicijo in sodobnost – tako v prenosu zgodbe kot v prenosu znanj – pri čemer ne pozablja na odgovornost do okolja. Je dragocena prostovoljka in gonilna sila društva Lokalc, veliko pa s svojim prostovoljstvom prispeva tudi v Mladinskem centu Postojna in Društvu prijateljev mladine PO-PI.
1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Drži, ta trditev je resnična – in res je tudi, da se prioritete skozi čas spreminjajo. V prostovoljstvo sem se najprej podala, ker sem si želela delati v zanimivih skupnostnih projektih, tudi takih čisto majhnih. Takrat plačanega dela za moj poklic ni bilo veliko, zato so me pritegnile te priložnosti, kjer nisi omejen z ustvarjalno svobodo in kjer čutiš močno podporo. Prav ti projekti so me zasvojili, čeprav so bili včasih majhni – ali pa prav zato. Danes je moj prostovoljski prispevek nekoliko manjši zaradi družinskih in službenih obveznosti (še vedno je velik, op. av.). Verjamem pa, da bo v prihodnosti spet več časa za prostovoljstvo.
2. “Včasih še sama sebe presenetim – nisem si mislila, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
To zagotovo drži, pa ne samo v prostovoljstvu. Čeprav se ne spomnim kakšne posebej smešne ali nepričakovane anekdote, sem se večkrat znašla v situacijah, kjer sem stopila iz cone udobja. Pogosto sem se lotila stvari, ki jih nisem najbolje obvladala, a sem verjela, da mi lahko uspe, če se dovolj potrudim. En tak primer je, ko sem potrdila, da bom angleškim otrokom – torej naravnim govorcem – v angleščini uprizorila predstavo. Že sama priprava in prevod besedila sta mi vzela ogromno časa. A prav skozi take izzive se, po mojem mnenju, največ naučiš in tudi osebnostno rasteš.
3. “Odkar sem prostovoljka, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
Res je in moj odgovor je delno že pri prejšnjem vprašanju. V obdobju, ko sem največ prostovoljsko sodelovala, sem pridobila največ izkušenj, ki so me izoblikovale v to, kar sem sedaj. In za to sem res hvaležna.
4. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!”
Mislim, da me danes res redko kaj spravi iz tira. (smeh) Prostovoljski dan zdaj, ko nimam več toliko prostega časa, pomeni, da se moram nečemu odpovedati – recimo kuhanju kosila ali pa se preprosto sprijazniti, da bo stanovanje tisti dan malo bolj razmetano. Glede učinkovitosti in dobrih rezultatov, pa mislim, da je najpomembnejši temelj za to premislek. Ta se sicer ne zgodi nujno za pisalno mizo – včasih pride med sprehodom, pod tušem ali pa v najbolj nepričakovanem trenutku.
5. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
Priznam, da me včasih spravi ob živce, če kdo ne vidi dela ali pa ti podtakne svoje opravilo z izgovorom, da ‘nima časa’. A kljub temu se vedno znova vračam k prostovoljstvu, ker je res nekaj posebnega v tistem občutku zadovoljstva po dobro opravljenem delu in iskrica v očeh ljudi, s katerimi sodeluješ ali jim pomagaš. To me vedno znova opomni, zakaj to počnem.
6. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
Razmišljanje “out of the box” (zunaj okvirov, op. av.), kreativnost, organiziranost, doslednost, vera v to, da bo uspelo, da bo dobro uspelo.
7. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležna.”
Se ne strinjam. Prostovoljsko preživeti vikendi so lahko krasno preživet prosti čas, trenutno pa zame velja, da to drži, če je še moja družina zraven.
8. “Nikoli ne bom pozabila dogodka, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.”
Hm …
9. “Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo.”
Res je. Mnenje in potrditev ljudi, s katerimi sodelujem, veliko šteje, saj so oni tisti, ki z mano stremijo k istemu cilju in določeno situacijo najbolje poznajo. Če bi pri kakšnemu projektu ostala sama, bi bil to znak, da narobe ravnam ali pa da je cilj slab oz. projekt nepomemben.
10. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtovala, postalo del mene.”
Seveda, ker so izkušnje, ki sem jih dobila na tej poti, neprecenljive. V nobeni službi ne dobiš toliko raznolikih izkušenj.
11. “Moje prostovoljstvo je včasih komedija, drugič tragedija, večino dni pa španska telenovela.”
Ne, bolj bi ga opisala kot trdo delo z veliko odgovornostjo, ki pa je kljub temu, zaradi dobrih ljudi, ki so v isti ekipi, lažje in manj stresno.
12. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sama, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
To drži, vsak lahko prispeva po svoje, in čeprav so posamezni prispevki morda majhni, je skupni učinek lahko izjemen. Spomnim se, kako sem enkrat povabila sosede k sodelovanju pri pripravi hrane za prodajo na stojnicah, ki smo jih postavili posebej za našo sosesko. Hrano so ‘kupovali’ predvsem naši otroci, tako da bi si jo v resnici lahko tudi kar izmenjali. A skozi to izkušnjo so se otroci učili ravnanja z denarjem in hkrati spoznali, kako pomembna je pomoč posameznika. Izkupiček prodaje, ki je bil presenetljivo velik, smo nato skupaj namenili za dobrodelni namen in mislim, da je bila prav to največja vrednost celega dogodka.
Za zaključek – vaša trditev o prostovoljstvu
Prostovoljstvo nam daje smisel in nas povezuje. Prostovoljstvo je vzajemno – ko dajemo, se bolje počutimo.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo.