Anja Krušnik Cirnski Žrlič je že od nekdaj vpeta v prostovoljstvo in skupnostno delo. Svojo pot je začela v različnih društvih, kjer je z veseljem prispevala svoj čas in energijo: Društvo prijateljev mladine Dolina-Jesenice, Zveza borcev Slovenska vas, podporna članica Moto kluba Castle Riders. Ko jo je študij za desetletje odnesel na drug konec države, se je domov vrnila z novimi pogledi in svežo energijo. Svoj kraj in njegove ljudi je začela doživljati drugače — začutila je, da si želi več povezovanja, več skupnih trenutkov, več življenja v kraju. Tako je med kovid pandemijo, ko se je “svet ustavil”, Anja stopila v akcijo. Ustanovila je društvo in povezala lokalne prebivalce v srčnih akcijah, kot sta bili Zaščitna maska za vsako družino in Paketki presenečenja za noč čarovnic. Društvo je kmalu postalo središče življenja v kraju. Njegova temeljna projekta sta še danes Pustne mokriške novice, napisane v domačem narečju, in Lov na vrane — kulturno-orientacijski pohod, ki združuje gibanje, kulturo, dediščino in skupnost, lani pa vsemu naštetemu dodali še Božični sejem. Z leti so se vezi med člani krepile, zaupanje je raslo in iz prvotne ideje sta se razvili še dve sekciji: dramsko-gledališka skupina Špil teater ter likovna sekcija Mokrice.
1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Vse skupaj se je začelo čisto spontano – tik pred karanteno, iz čiste ljubezni do smeha in dobre družbe. Takrat sem delala v baru Petka, Pustne novice pa so ravno ostale brez urednika. In potem so me domačini začeli “zadrezat” oziroma me zafrkavati, po domače povedano, da naj kar jaz prevzamem. In sem! Zdaj pa mineva že pet let, odkar smo ustanovili društvo.
Ampak iskreno? Vse se je začelo precej prej. Ko sem šla za več kot desetletje študirat in živet drugam, sem si ob vrnitvi domov želela nekaj več. Več dogajanja, več povezovanja, več iskric med ljudmi.
Danes me res gane, ko vidim nekoga, ki si v tem norem tempu življenja vzame čas za skupnost. Zame to ni več vprašanje – prostovoljstvo je postalo moj vsakdan. Vsak dan razmišljam o Vranah, o idejah, ljudeh, projektih. To je moje gorivo. In ja, čeprav se včasih zdi, kot da skačemo iz enega kaosa v drugega, se vedno zgodi nekaj lepega, nekaj smešnega, nekaj, kar nas še bolj poveže.
2. “Včasih še sama sebe presenetim – nisem si mislila, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Drži, oziroma še bolj bi veljalo, česa nisem pripravljena narediti. (smeh)
3. “Odkar sem prostovoljka, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
Učim se sproti. Ogromno! Od vodenja financ, projektnih prijav, organizacije dogodkov, pa do kulturnih področij, ki mi prej niso bila tako znana. Kot dramaturginja sem poznala gledališče, zdaj pa se učim tudi o likovni umetnosti, čeprav v sekciji nisem neposredno vpeta. Vseeno pa se veliko naučim skozi naročanje barv, objav dogodkov in ostalega. Zdaj raziskujem tudi kulturno dediščino naše okolice – čudovit svet, ki čaka, da ga odkrijemo.
4. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!”
Naj najprej razbijem ta mit. (smeh) Pri nas to ne gre tako, da samo prideš in rečeš: »Ej, kaj naj delam?« In začneš. Ne gre tako. Ogromno energije vložimo tudi v sestanke. Prvič zato, ker se imamo res dobro, in drugič, ker je izvedba potem lažja in manj stresna. Prav tam se namreč rojevajo ideje, prijateljstva in tisto pravo društveno vzdušje. Brez tega bi bil kaos… pa še pol manj zabavno. (smeh)
Moj tipičen »prostovoljski dan« vključuje veliko klicanja, pisanja, sestankov, zdaj tudi vaj, saj igram v gledališki skupini. Mogoče ni prostovoljski ravno vsak dan, je pa zagotovo vsak teden.
5. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
O ja, tudi jaz sem imela krizo. Zgodila se je v drugem ali tretjem letu delovanja društva. Imam namreč to »napako«, da bi rada vse, takoj. In ko ne gre, motivacija upade. Ampak nič zato. Ni šlo v prazno. Leta 2018 sem sanjala, da bomo sodelovali z gradom Mokrice. Danes, torej leta 2025, sodelujemo. Tudi pobude za sekcije so me spravile nazaj v pogon. Ko vidiš, da ljudje res želijo delati dobro za kraj, takrat dobiš energijo. In na koncu dneva: sem dobro, ker delam nekaj, kar mi je pomembno. In to z najboljšimi ljudmi.
6. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
(smeh) Hja, včasih je to blagoslov, včasih pa prekletstvo. (smeh)
Imam dolg jezik. Ampak zna biti uporaben, sploh če ga usmeriš v pravo stvar. (smeh)
7. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležna.”
Ne le vikendi, tudi kar nekaj delov tedna! Vsak drugi, tretji dan sedem za računalnik, preverjam račune, odgovarjam na maile, usklajujem program. Enkrat tedensko imamo vaje z gledališko skupino, z likovno sekcijo se tudi redno dobivamo. V obdobjih prijav na razpise in poročil je vsega še več.
Letos nas čaka res veliko: tri kolonije in tri razstave z likovno sekcijo, štiri predstave s Špil Teatrom, sedem dogodkov in dvanajst letakov o kulturni dediščini s krovnim društvom.
Zakaj je to vredno? Ker ni pomembno samo meni, pomembno je vsem članom in tudi vsem krajanom. Če so člani pripravljeni dati svoj čas, ga bom tudi jaz. In če krajani radi pridejo, potem se z veseljem tudi jaz posvetim vsemu temu.
8. “Nikoli ne bom pozabila dogodka, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.”
Smeha je res veliko, ogromno. Med karanteno smo se denimo smejali izjavi: »Naslednjih 14 dni je ključnih!« In potem smo 1. aprila po kraju lepili meme in organizirali avtomobilsko povorko pod sloganom »Ni protest, je pa prvi april«. (smeh) In dan zaključili z nagrado »fašnična vrana«. Barbara je zmagala in jo je na štirikolesniku pripeljal eden od članov. Pričakali smo jo jaz, grof Nejc von Bošnjak, Donald Trump, ki je šel po Melanijo v Sevnico, in cela druščina. Podelili smo ji loterijski ček. Neprecenljivi spomini!
9. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtovala, postalo del mene.”
Ja, ne predstavljam si več življenja brez društva in teh ljudi. Zaradi njih je moje življenje polno. Zaradi moje ekipe.
Anja Novosel in Barbara Munič sta bili prvi »žrtvi«. Obljubila sem jima, da ne bomo veliko delali. (smeh) Pa seveda smo, ker so se stvari “zgodile”.
Kaja Črpič – brez funkcije, a ključna oseba. Aktivna povsod, grafična čarodejka in ena mojih najbližjih prijateljic.
Ines Pešič – iznajdljiva in z odličnimi idejami.
Mitja Bizjak – predsednik gledališke sekcije, vedno zanesljiv.
Tanja Vugrin – predsednica likovne sekcije, srčna in topla. Bila je tista, ki me je v kriznem obdobju »resetirala«.
In še Rajka, Vanja, Franc, Drago, Saša, Darinka … Vsi so moja razširjena družina.
10. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sama, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
Zelo mi je všeč, da smo povezani, tudi če smo razdeljeni med dve krajevni skupnosti, Velika Dolina in Jesenice na Dolenjskem. Se dopolnjujemo, saj druga brez druge ne zmoreta. Na Veliki Dolini so Prosvetni dom, vrtec, šola in župnija, medtem ko v spodnji krajevni skupnosti najdemo pošto, restavracije, mejo in edino trgovino. Geografsko ju, zanimivo, povezujejo Mokrice, ki jih gledam kot središče in upam, da bodo spet postale, kot so bile nekoč. Krajani se sicer humorno delimo na “gorjane” in “polčke”, ampak na koncu smo vsi skupaj Krajnci. Kot je zapisala Alenka Simikič v članku Ponemčiti so jih hoteli: Kamorkoli gremo, Krajnci tudi ostanemo. Kaj to pomeni? Zelo točen se mi zdi tudi zapis Ivana Bogovčiča, znanega restavratorja iz Slovenske vasi, ki v svoji knjižnici Utrinki zapiše: »Zato se ni čuditi zapisu iz cerkvenih arhivov pred nekaj stoletji (…), da so tukajšnji ljudje trmasti, uporni, iznajdljivi, skratka nemogoči. Kajti le takšno, žilavo ljudstvo je zmoglo preživeti vse, kar jim je na tem, sicer prijetnem kotičku naše domovine, prinašala negotova prihodnost.«
Skratka, smisel je v povezovanju. V tem, da poznaš ljudi, veš, kdo kaj počne, in jih lahko povežeš naprej. Mogoče od tega društvo nima neposredne koristi, a če lahko nekomu pomagam, je to to. Smisel je v tem, da nismo sami.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo.