28-letni Žiga Kovše je že več kot 10 let aktiven prostovoljec na področjih mladine in kulture, kjer z vztrajnim delom ustvarja priložnosti za razvoj mladih v okoljih, kjer tovrstne možnosti pogosto manjkajo. Skozi projekte, kot je Gonobeats Production Camp, mladim omogoča, da prvič ustvarijo in izdajo lastne avtorske skladbe, pri čemer jim nudi celovito podporo – od ideje do produkcije in promocije. Njegovo delo mladim odpira vrata v svet urbane kulture (DJ, VJ, video, fotografija, organizacija kulturnih dogodkov ipd.), krepi njihove kompetence in samozavest ter jim pomaga prepoznati lasten ustvarjalni potencial. Žiga s svojim prostovoljskim delom konkretno prispeva k decentralizaciji kulture in soustvarja močno, vključujočo skupnost mladih ustvarjalcev v lokalnem okolju.
1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Prostega časa v resnici ni nikoli veliko, posebej če si redno zaposlen ali si kaj svojega gradiš. Ampak zame je to že skoraj del življenja – včasih dam kakšen dogodek, projekt ali delavnico na prvo mesto, ker mi je to blizu. V tem vidim smisel. Ne moreš pa biti vedno 100-odstotno na voljo. To si med sabo priznamo in se dogovorimo.
2. “Včasih še sam sebe presenetim – nisem si mislil, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Presenetljivo hitro se človek znajde, ko je treba rešiti stvar. (smeh)
3. “Odkar sem prostovoljec, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
Zelo res. Kot prostovoljec v mladinskem kulturnem društvu, kjer nimamo profesionalne ekipe, hitro ugotoviš, da znaš organizirati skupino, voditi sestanek, poskrbeti za finance projekta, delati na promociji … Ogromno je tega, kar sproti pridobiš, pa niti ne veš, kdaj si se vsega naučil. Je pa res, da si vsi člani in prostovoljci tudi dobro razdelimo delo – vsak je v nečem dober. V praksi pa “znajdi se”. (smeh)
4. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!”
Priprave so sicer zelo pomembne, na sestankih se radi tudi podružimo, na koncu pa vedno zmanjkuje časa za koordinacijo. Napišemo v skupino, se zmenimo na hitro, kdo kaj prinese, in potem se začne. Veliko stvari se dogovorimo sproti: nekdo poskrbi za opremo, drugi za sceno, logistiko, tretji za mentorja delavnice ipd. Včasih gre kaj narobe, ampak to je tudi del procesa.
5. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
Sploh ko ti dva dni pred dogodkom nekdo odpove, pa si ti že vložil veliko ur, energije, logistike. Ampak potem pride dan izvedbe … In takrat pozabiš na vse prej.
6. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
Ja, včasih je res glava na več koncih: malo prenašam opremo, se sprašujem, zakaj en kabel ne dela, ipd. Ampak to gre predvsem zato, ker imam ob sebi dobro ekipo. Če sem čisto iskren: ko sem sam, ni to več supermoč, ampak samo utrujenost. Sem pa skozi leta ugotovil, da ni treba vsega delati sam. Včasih je bolje, da kaj prepustiš naprej in daš komu drugemu priložnost.
7. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležen.”
Ne bi rekel, da jih je uničilo, jih je pa “zapolnilo”. (smeh) Ampak ja, vikendi gredo pogosto za projekte. Na koncu si vesel, da si naredil nekaj, kar ima učinek. Je pa treba paziti, da si vzameš tudi čas zase, ker drugače hitro pride do obratnega učinka pri tebi in celotni ekipi.
8. “Nikoli ne bom pozabil dogodka, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.”
Teh trenutkov je kar nekaj, ampak eden mi je res ostal v spominu. Na letošnjem Gonobeats Production Campu v Bohinju, ko smo imeli večer za “listening session”, torej čas, da poslušamo, kaj so udeleženci ustvarili. Vsi smo čakali, vsak je po vrsti predvajal svoj komad. Ko je prišel na vrsto eden od fantov, ki je bil ves čas kampa precej tih, nismo vedeli, kaj sploh pričakovati. Potem pa se je iz zvočnikov zaslišal njegov beat in že čez nekaj sekund je začel rapati. Kar naenkrat je iz njega prišla zgodba. Cela soba je obstala, samo poslušali smo. Tisti trenutek je bil čista magija! Takrat sem si rekel: “To je to. Zaradi tega delamo te stvari.” In komaj čakam na izdajo glasbene kompilacije, kjer se bo prvič z avtorsko glasbo predstavilo veliko mladih, še neuveljavljenih ustvarjalcev
9. “Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo.’”
Ja, to se zgodi. In je dober občutek. Mogoče še bolj kot “hvala” je zame pomembno, ko se kdo vrne, se znova vključi v projekt ali pove, da je zaradi teh izkušenj začel delati nekaj svojega. Takrat vem, da smo nekaj naredili prav.
10. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtoval, postalo del mene.”
Točno tako. Nisem nikoli rekel: “Zdaj bom prostovoljec!” Samo začel sem delati stvari, ki so se mi zdele pomembne. In se je razvilo. Danes je to del mene, del mojega vsakdana in tudi mojega razmišljanja, kako graditi okolje okoli sebe.
11. “Moje prostovoljstvo je včasih komedija, drugič tragedija, večino dni pa španska telenovela.”
Ja, velikokrat se zgodi kakšna zmešnjava. Ampak vedno se nekako “izkopljemo” in vmes se še smejimo. Tudi ko gre kaj narobe, nas to samo še bolj poveže.
12. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sam, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
To se dogaja ves čas. Prostovoljstvo je kolektivna stvar. Vsak nekaj zna in vsak nekaj prinese. Učimo se drug od drugega, včasih tudi spontano. S tem ne gradiš samo ekipe, ampak skupnost. In čez čas niso to več samo sodelavci ali udeleženci, ampak prijatelji. To, da skupaj rastemo in ustvarjamo, mi največ pomeni.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo.