Peter Jazbec je prostovoljec že dobesedno od malih nog. Začelo se je s Prostovoljnim gasilskim društvom Sele Vrhe, nadaljevalo pa v srednji šoli z mladinskimi delavnicami za osnovnošolce na Ravnah na Koroškem in nato v Mariboru. Med študijem se je v sklopu ZPM Ljubljana in ZPM Maribor vsako leto kot vzgojitelj oz. športni animator udeleževal poletnih kolonij – tudi po več izmen na sezono. Prek organizacije MOST se je udeleževal mednarodnih prostovoljnih delovnih taborov, kjer je kot prostovoljec opravljal raznorazna dela v korist lokalnega prebivalstva, kot je bila na primer gradnja šole v Turčiji. Na potovanju po Srednji Ameriki je kot prostovoljec v Mehiki delal v sirotišnici, v Gvatemali pa na ranču. Leta 2008 se je s kolesom odpravil v Visoko v Bosno, kjer je kot eden prvih prostovoljcev pomagal pri izkopavanju piramid v Visokem. Na potovanjih v državah tretjega sveta in med delom v Severni Afriki je v sodelovanju z domačini večkrat izvedel čistilne akcije. Ker je po vrnitvi na Koroško v smeteh opazil veliko zavrženih knjig, se je odločil, da ustanovi prostovoljno Kulturno – izobraževalno društvo Radovednež in v sklopu le-tega še Bukvarno Radovednež, kjer zavržene knjige čakajo na nove uporabnike. Kot vodja bukvarne koordinira delo vsaj ducata prostovoljcev.
1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Ne verjamem, da ima sploh katera odrasla oseba preveč časa in da bi »brezdelje« zapolnila s prostovoljstvom. Zagotovo mora biti prostovoljno delo visoko na prioritetni listi, tako da je sama želja veliko večji motivator kot »brezdelje«.
2. “Včasih še sam sebe presenetim – nisem si mislil, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Vodenje bukvarne in okoli 15 prostovoljcev ni mačji kašelj, saj zahteva posebno veščino “slalomiranja” med vsemi različnimi karakterji. Da o učenju o knjigah samih niti ne izgubljam besed.
3. “Odkar sem prostovoljec, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
Kot že rečeno, zame največji izziv predstavlja vodenje prostovoljcev, saj sta pri nas vsaj dve tretjini prostovoljcev k nam napoteni s strani Centra za socialno delo. Vsak od njih je res unikatna zgodba.
4. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!”
Bukvarna je odprta tri ure dopoldan in dve popoldan in naši prostovoljci so prisotni oba dela dneva. Vsakemu posebej vsak dan podam navodila za delo in ves čas preverjam, če delo opravljajo skladno z navodili. Kar nekaj časa namenim tudi prebiranju literature, saj lahko na ta način veliko bolj kvalitetno opravljam svetovanje, ki je seveda tudi na listi mojih opravil.
5. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
Delo s knjigami je nagrajujoče, saj lahko vsak trenutek v kakšni knjigi prebereš kakšno zanimivo informacijo ali pa misel, ki te oplemeniti ali še bolje, postane tvoje novo vodilo v življenju.
6. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
Res je, da ponavadi počnem več stvari hkrati, a delo najbolje opravim, ko delam zgolj eno stvar naenkrat. Zato se trudim, da bi eno začeto stvar dokončal, preden se lotim nove stvari.
7. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležen.”
Res je, da je marsikateri vikend zaradi prostovoljstva spremenjen, vendar brez teh »spremenjenih« vikendov morda ne bi videl toliko lepih krajev in srečal toliko zanimivih ljudi. Govora je predvsem o prevzemu knjig na terenu, kar dostikrat počnem med vikendi.
8. “Nikoli ne bom pozabil dogodka, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.”
Enkrat sem proti večeru prevzel odslužene knjige na Dolenjskem, a ker sem bil že ves dan na terenu, sem se odločil, da si za reko zakurim in tam tudi prenočim, saj imam šotor in spalno vrečo vedno v avtomobilu. Divje kampiranje je bilo prav luštno, dokler me niso zjutraj prebudili možje v modrem. (smeh)
9. “Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo.’”
Dve stvari, ki me napolnita z občutkom zadovoljstva, sta: zadovoljne stranke, ko jim predlagaš kakšno dobro knjigo, ki je še ne poznajo, in seveda iskrice v očeh naših prostovoljcev, ki z veseljem prihajajo v bukvarno, saj je le-ta postala že mini terapevtska skupina.
10. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtoval, postalo del mene.”
Če ne bi opravljal prostovoljnega dela v bukvarni, bi prostovoljsko aktivnost zagotovo našel v enem izmed konjeniških klubov.
11. “Moje prostovoljstvo je včasih komedija, drugič tragedija, večino dni pa španska telenovela.”
Brez dramatiziranja lahko rečem, da je okolje, v katerem delujem kot prostovoljec, zaradi že prej omenjenih razlogov, resnično izpolnjujoče. Skozi pomoč prostovoljcem mislim, da sem tudi sam postal boljši človek. Ne samo boljši v relaciji do drugih, marveč tudi v relaciji do samega sebe.
12. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sam, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
Zagotovo se počutim kot manjši motor, ki vleče naprej še ostale posameznike, a se hkrati napaja z rezultati vseh udeležencev v procesu. Generalno gledano mislim, da je zaradi naše organizacije in prispevka vsakega posameznika naše mesto bogatejše.
Za zaključek – vaša trditev o prostovoljstvu
Z udejstvovanjem za skupno dobro največ odnese ravno tisti, ki prispeva največ.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo.