Že od malega je bila obkrožena z gasilskim duhom, saj sta bila oče in mama gasilca. Gasilska družina je bila njen prvi “klub”, kjer se je naučila, da so srce, pogum in ekipni duh vrednote, ki ostanejo za vse življenje. Danes je ponosna gasilka PGD Globoko, namestnica predsednika Gasilske zveze Brežice, članica upravnega odbora GZ Brežice in hkrati tudi predsednica Območnega združenja Rdečega križa Brežice. “To ni le moja strast, ampak del mene, moje identitete.” Z vsem srcem je pripadna vsem organizacijam, kjer vsak izziv jemlje kot priložnost za rast, učenje in seveda, pomoč. Prostovoljstvo zanjo ni samo del, je njen življenjski stil, njena druga družina in njeno gorivo. In čeprav so poti včasih težke, brez njih ne bi bila to, kar je.
1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Ne delujem po seznamih – prioritete si delam sproti, v ritmu življenja. Bistveno gre naprej, balast leti ven. Ne kompliciram, če ni treba. Veselijo me stvari, ki imajo smisel – recimo delo z gasilci in Rdečim križem. Tam ni prostora za blef, samo za srce in akcijo.
2. “Včasih še sama sebe presenetim – nisem si mislila, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Z leti in kilometri sem ugotovila, da ni treba vedno tiščati polni gas, včasih prideš hitreje do cilja, če voziš malo bolj po pameti. Ampak sama, brez pilotov in sopotnikov z nasveti. Jaz moram stvari probati na lastni koži, da jih res razumem. Sem praktik, ne teoretik. Teorija mi ne drži vode, če je nisem prej polila čez lastne čevlje. Pa tudi če kdaj padem … vsaj vem, da je bil moj korak. Sama hodim, sama padem, sama vstanem. In sčasoma… gre vse lažje. 😊
3. “Odkar sem prostovoljka, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
Včasih se znajdem sredi izziva in si mislim: “Okej, zdaj pa nimam pojma.” In potem – čudež! Iz nekega notranjega predala, za katerega sploh nisem vedela, da obstaja, potegnem rešitev. Ali pa zagon. Ali pa tisti čuden aha! trenutek, ki pride točno takrat, ko najbolj šteje. Kot bi imela v sebi skriti generator, ki se vklopi šele, ko zmanjka vsega drugega. Iskreno? Sama sebe včasih presenetim. In to je kar fajn občutek. 😊
4. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!”
Drži kot pribito, najboljši rezultati pridejo, ko nimamo časa za dolge debate. Hitre akcije, hitri odzivi, to je moj teren. Če se predolgo dogovarjamo, me že kar malo srbijo podplati. 😊
Sicer pa obe organizaciji, tako gasilci kot Rdeči križ, narekujeta hitre in učinkovite odzive.
5. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
Popolnoma res. Včasih me kakšen poraz malo pretrese, kot da bi mi nekdo potegnil ročno zavoro sredi ovinka. Takrat malo počakam, se ozrem nazaj in vidim, kaj vse smo že naredili, komu smo pomagali… in že drvim naprej.
6. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
Multipraktik na polno! Ena roka drži kavo, druga rešuje zagato, v glavi pa že štirim projektom načrtujem naslednje korake.
7. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležna.”
Moji vikendi so že skoraj sinonim za gasilce in Rdeči križ. To postane del tebe, in nekako je moralo postati tudi del moje družine. Sem hitro ugotovila, da je pametno vključiti partnerja in družino v svoj kaos. In tako zdaj včasih vsi skupaj divjamo kot cirkuška predstava na terenu. (smeh)
8. “Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo.‘”
Smisel vsega tega je v tistih trenutkih, ko lahko nekomu pomagaš, ne da bi sploh moral biti junak dneva. Pa zanj vseeno si. In to je tisto, kar me vedno znova poganja naprej.
9. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtovala, postalo del mene.”
Ja, gasilska kri teče po moji žili že od otroštva – oče in mama sta bila gasilca. Že v osnovni šoli sem očetu pomagala pisati zapisnike in celo govore, ko je bil poveljnik in predsednik gasilcev. Tako sem začela svojo gasilsko avanturo, še preden sem sploh vedela, da bo to zame več kot le družinska zgodba. Da bo postalo del mene.
10. “Moje prostovoljstvo je včasih komedija, drugič tragedija, večino dni pa španska telenovela.”
Ne, pri meni prostovoljstvo pri gasilcih in Rdečem križu ni hec – pri obeh gre za resne zadeve, kjer ni prostora za “zajebancijo”. Tukaj so težke teme, izzivi konkretni, in ko se delo začne, se ne sprašujem, ali bo šlo ali ne – preprosto mora iti..
11. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sama, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
Vse, kar počnem, je ekipno delo in ne solo igra. Vključim pa tudi družino in sosede, takoj ko se pojavi priložnost. Živim na vasi, kjer vsak pozna vsakega, zato izkoristim vsak trenutek, da ljudi smiselno pritegnem in skupaj naredimo več. Ko smo skupaj, ni le lažje, ampak je tudi bolj zabavno in pristno. Več glav, več norosti in seveda več uspeha. (smeh)
12. “Trditev o prostovoljstvu.”
Prostovoljstvo te napolni do zadnje kaplje in dvigne tako visoko, da ti notranje zadovoljstvo kar žari iz oči. To ni samo delo, to je gorivo za dušo, ki te drži pokonci in ti daje moč, da greš naprej, tudi ko je težko.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo.