20-letni Ian prihaja iz Črnomlja. Med tednom v Kopru študira razredni pouk, vsak vikend pa se vrača domov v Belo krajino. Večino teh preživi v Mladinskem kulturnem klubu Bele krajine (MKK Črnomelj), sploh v času večjih klubskih dogodkov in prireditev, kot je denimo tradicionalni festival Črnfest. Takšne mladinske organizacije in tovrstni dogodki med drugim prispevajo k preprečevanju bega možganov iz regije. »Pomagam v glavnem kot tehnik – tonec ter stagehand. Ko dogodkov ni, pa velikokrat v klubu igram kitaro, bobne ali bas, imam vaje z bendom. Znanje, ki ga pridobivam kot tehnik v MKK, mi zelo pomaga tudi pri karierni poti, saj je moj cilj v življenju igrati na odru ter živeti od glasbe,« je predstavil svoje prostovoljsko delo. Ian namreč igra kar v štirih glasbenih skupinah in temu posveča največ svojega časa. Kot pravi, se je v črnomaljskem klubu naučil že veliko o osnovah odrske tehnike, zvoka, luči in tudi elektrike. Če bi moral izbrati svoj moto, bi to bil: »Ne sekiraj se, bomo vse poštimali.«
1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Zame izgovor, da nimam dovolj časa, nikoli ni obstajal, ko je šlo za delo v MKK. Sicer drži, da sem bil v času, ko sem šele začel delati v klubu, srednješolec in sem imel veliko več prostega časa. A tudi sedaj, ko študiram v Kopru, vseeno postavljam delo na klubskih dogodkih nekako v ospredje. Na takšen način preživeti vikendi in tudi poletni tedni na Črnfestu ostajajo moja prioriteta.
2. “Včasih še sam sebe presenetim – nisem si mislil, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Velikokrat se znajdem v situaciji, ko se nas za nek dogodek nabere premalo članov, ko ga moramo na primer speljati le trije. (smeh) V takšnih situacijah moramo skoraj istočasno narediti tonsko vajo z bendom, pomagati za šankom, prodati kakšno vstopnico, narediti menjavo benda, pa spet nazaj za šank … Veliko takšnih akcij sem že dal čez, in četudi je bilo precej naporno, sem spoznal, da lahko počnem marsikaj hkrati. In ja, tudi takšne dogodke smo vedno speljali brez kakršnih koli problemov.
3. “Odkar sem prostovoljec, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
Res je, se zgodi, da moraš med dogodkom koga zamenjati, na primer poprijeti šank oziroma poskrbeti za strežbo za 15 minut. V takšni situaciji sem uporabil svoje sposobnosti za mešanje koktajlov ter mnogih ostalih pijač, za katere niti sam nisem vedel, da jih znam narediti. (smeh) Ali pa če kdo drug iz tehnike zadnji hip pred dogodkom sporoči, da ne more. Tudi v takšni situaciji sem delal stvari, za katere nisem vedel, da jih znam: postaviti oder, narediti tri tonske vaje z bendi ipd.
4. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!”
Za večino dogodkov v MKK se dogovorimo sproti v skupini, dobimo se malce pred dogodkom, če je treba še kaj pripraviti. Sestanke pa imamo precej redko, ponavadi dva na leto. (smeh) Zato bi lahko za nas rekli, da zgornja trditev drži: na dogodke pridemo in že delamo. (smeh)
5. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam … ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
Ob živce me zna spraviti, ko se za nek dogodek preslabo načrtuje in dogovori, kdo vse bo prišel delat. In nas je na koncu premalo za pokrit vsa področja. Tako moram delati hkrati za mešalko, šankom, vmes vskočiti še na prodajo vstopnic. Takšna situacija me je vedno razjezila, a ko se je dogodek začel odvijati, se je vsakič dobro izteklo. Po zaključku dogodka pa se nisem več sekiral.
6. “Moja supermoč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
Delo v klubu mi vzame povprečno vsak drugi vikend, dogodke imamo ob petkih ali pa sobotah, včasih tudi oboje skupaj. Sam sem prisoten na vsakem dogodku, za vsak dogodek sem v klubu od 17. ali 18. ure naprej oziroma do polnoči ali pa tudi dlje. Iskreno mi ta čas, preživet v klubu, nikoli ni bil zavržen, ali pa da bi mi uničil vikende. Prav nasprotno! Zelo sem vesel, da imamo prostor, organizacijo in možnost, da lahko to počnemo. Če ne bi imeli takšnega prostora pri nas, ne bi teh stvari mogoče nikoli spoznal, niti kulture, umetnosti, organizacije dogodkov, izvedbe koncertov, pa tudi tehnike, zvoka ter vsega, kar pride zraven z glasbenimi dogodki. S preživljanjem svojega časa v klubu sem tudi našel svoje poslanstvo in cilj, kaj si želim v življenju.
7. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležen.”
Vztrajam zaradi prvotne ideje društva. Ker mi je ta namreč prelepa, da bi zgodbo zaključili.
8. “Nikoli ne bom pozabil dogodka, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.”
Težko bi izpostavil le enega, ker je bilo takšnih »norosti« res že nešteto. Zagotovo je ena takšnih »dogodivščin«, ki jih ne bom nikoli pozabil, ko se je po koncertu na Črnfestu med zabavo v backstagu Masayah zaletela v mizo, polno hrane in pijače. Pod mizo se je zložila ena noga in vse je zgrmelo po tleh čez ves MKK. Masayah pa se je, kot da se ni zgodilo nič, le začela režati in nadaljevala zabavo naprej. Sploh pa je bilo zabavno naslednji dan, ko je bilo treba vse to še temeljito pospraviti. (smeh)
9. “Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo.‘”
Največ mi pomeni, da lahko skupaj naredimo vse, kar je treba. In to s skupno pomočjo. Ko nekdo ne more postoriti vsega sam in mu priskočijo na pomoč še ostali. Čeprav v ekipi ne znajo vsi vseh področij dela, pa lahko skupaj vseeno naredimo vse. V ekipi smo namreč zelo dobro povezani, in če potrebuješ pomoč, se bo ta vedno našla.
10. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtoval, postalo del mene.”
Čeprav si ne bi mislil, je prostovoljstvo res postalo del mene. V MKK delam oziroma prostovoljim že tri leta, ki pa so minila hitro oziroma imam občutek, kot da bi pravkar začel delati. Še vedno je v meni tisti vesel občutek, kot da bi vsakič prišel v prostore kluba prvič. Če bi se moral znova odločiti, bi šel po čisto isti poti, ker sem tu dobil toliko izkušenj in novih poznanstev, kot jih ne bi dobil nikjer drugje v Beli krajini.
11. “Moje prostovoljstvo je včasih komedija, drugič tragedija, večino dni pa španska telenovela.”
Je res, lahko bi rekli, da zna biti včasih prava komedija, kdaj pa kdaj pa tudi tragedija. (smeh) Velikokrat gre kakšna stvar sprva narobe, saj nihče od nas ni profesionalec in vedno kdo proba narediti kaj “po svoje”. Če je zaplet manjši, nastane komedija. No, tudi kakšne večje zaplete smo doslej uspešno rešili. In hkrati velja, da nikoli nikomur ne očitamo kakšnih napak ali to obešamo na veliki zvon. Vsak od nas se sproti uči in postaja boljši.
12. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sam, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
V veliko situacijah sem se tako znašel tudi sam. Moral sem na primer pospraviti klub pred dogodkom, postaviti oder in počistiti dvorano. Ker ni bilo še nobenega iz naše ekipe, sem za pomoč prosil kolega, ki je bil takrat v Črnomlju, četudi ni del MKK ekipe. On je poprijel za metlo, jaz pa sem v miru postavil oder.
13. “Trditev o prostovoljstvu.”
Prostovoljstvo je zame od nekdaj veljalo kot nekaj dobrosrčnega, skupinska korist družbi, četudi ti družba tega ne vrne. A prav glede dela v MKK sem prepričan, da mi je klub več dal kot pa jaz njemu. Vse izkušnje, nove ljudi, znanje, »veze ter poznanstva«. Pravzaprav sem postal novi človek. Tako da brez dileme lahko potrdim, da je prostovoljno delo v takšni mladinski organizaciji, kot jo imamo pri nas v Črnomlju, res zakon.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo.