Tara in Matej sta prostovoljca Rdečega križa Koper, kjer kot prva posredovalca in bolničarja že dve leti nesebično pomagata ljudem v stiski. Poleg rednih služb in družinskega življenja s tremi otroki, namenita del svojega časa za pomoč skupnosti. Kot par sta skupaj že več kot osem let, v prostovoljstvu pa sta našla skupno strast, ki ju povezuje tudi zunaj doma. S svojo predanostjo prostovoljstvu ne rešujeta le življenj – gradita tudi zgled, kako je lahko pomoč bližnjemu način življenja in temelj pristnih odnosov v skupnosti.
1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
T: Ne bi mogla reči, da imam preveč časa. Če bi imel dan 27 ur, bi bilo še vedno premalo – sploh ob službi in treh otrocih. Ampak prioritete si postaviš drugače. Če sva dogovorjena za prostovoljsko delo, je to prioriteta. Ker veva, da z njim nekomu nekaj prispevava, pomagava. Ne bova odpovedala ali si premislila zato, ker se drugje dogaja kaj zanimivega.
M: Raje grem pomagat nekomu, ki pomoč res potrebuje, kot pa delam za podjetje. Jasno, da denar potrebujemo za preživetje družine. A če lahko nekomu polepšam dan — z majhnim dejanjem, prijazno besedo ali pogovorom — grem raje tja. Kot bolničar pomagam na prireditvah ali raznašam hrano. Z Rdečim križem sem dogovorjen, da junija in julija nisem na voljo. Ne zato, ker nočem, ampak ker imamo doma košnjo in ker želim ta čas preživeti z otroki. Tako si postaviva prioritete.
T: Otroci so prioriteta, a so včasih postavljeni nekoliko na stran — in vedno vedo, zakaj. Ne gre za to, da bi šla midva nekam »žurat«. Zelo jih zanima, kaj delava. Ko greva na intervencijo, že vedo, kako se odzvati — odmaknejo se, nama odprejo prostor, da se lahko hitro odpraviva in letiva iz hiše, saj je odzivni čas ključen, če želiš pravočasno pomagati. Ko se vrneva, se vedno pogovorimo. Tako jih počasi vpeljujeva v to, kar počneva — in morda bodo nekoč tudi sami sledili tem korakom.
M: Prostovoljstvo prenašava iz roda v rod.
2. “Ko prejmem signal oz. poziv za prve posredovalce, se aktivira celotna družina.”
T: Ko telefon zapiska, otroci že poznajo ta zvok in točno vedo, kako se morajo odzvati. Zavedajo se, da v tistem trenutku nimava časa za pojasnila. Pogovorili smo se, da gre lahko za minute, ki odločajo o življenju in smrti, in da takrat nimava časa razlagati, kam greva ali kaj se dogaja. Ko pa se vrneva domov, se vedno usedemo in se pogovorimo.
M: Otroci tudi vedo, da sva v večini primerov odsotna največ pol ure. Le redko se zgodi, da naju ni eno uro. Če pa greva pomagati na prireditev, jim že vnaprej poveva, da bova odsotna več ur, in se na to pripravijo.
3. “V prostovoljstvu ni prostora za ego. Potrebna pa je določena mera odgovornosti.”
M: Med intervencijo ni prostora za napake – ker so lahko usodne. Na primer, mlad človek v puberteti pogosto še ne razmišlja dovolj zrelo. In če ne razmišlja zdaj, bo v času intervencije še manj – ker takrat adrenalin poskoči. Pri 18-letniku še trikrat bolj kot pri meni. Meni pa adrenalin pomaga – postanem izjemno skoncentriran, predvsem med vožnjo. Če bi pod takim adrenalinom vozil rally, bi bil skoraj državni ali svetovni prvak. (smeh)
Čeprav delamo prostovoljno, delo vseeno zahteva prioriteto in visoko stopnjo odgovornosti.
T: Matjaž, sekretar Rdečega križa, nam vedno reče: “Če se ne počutite pripravljeni za odhod na intervencijo, imate popolno pravico, da jo prekličete – in nihče nima pravice vprašati zakaj.”
To je osebna odločitev. Morda imaš osebne stiske, za katere nihče ne ve, ali pa veš, da bi bila intervencija zate pretežka. Lahko postane tudi psihično obremenjujoča. Zato je neprecenljivo, če imaš ob sebi partnerja, ki mu povsem zaupaš – nekoga, ki te med intervencijo varuje in s katerim si lahko potem skupaj predelata, kaj se je zgodilo. Pogovor po intervenciji zelo pomaga. Pogledava, kaj smo naredili dobro, kaj bi lahko drugače – in s tem se razbremeniš. Včasih nas gre več skupaj na pijačo in se sproščeno pogovorimo.
4. “Partnerstvo in prostovoljstvo (ne) gresta skupaj – ko pomagaš drugim z nekom, ki ti pomeni največ, postaneta ekipa, ki zna delovati tudi v najtežjih trenutkih.”
T: Če sva oba doma, greva vedno skupaj na teren. To se nama zdi samoumevno. Če pa je eden v službi, potem gre tisti, ki je doma. Ampak če sva oba doma, se še nikoli ni zgodilo, da bi kdo rekel: »Jaz pa ne grem.« To sploh ni vprašanje. Matej je že od prve intervencije dalje naš šofer. Na terenu pa delujeva tako usklajeno, da se nama ni treba niti pogovarjati – dovolj je pogled, pokimanje – in veva, kdo bo kaj naredil. Po osmih letih in pol partnerstva je ta uigranost res nekaj posebnega. Veliko pomeni, da imaš na terenu ob sebi človeka, na katerega se lahko brezpogojno zaneseš. In tudi če doma ostane kakšen “ljubezenski prepirček” – ko zapiska aplikacija, to preprosto izgine. Na terenu sodeluješ brezpogojno. Takrat je prioriteta pomoč drugim, in midva delujeva kot ekipa. Prostovoljstvo je lahko tudi ‘hobi’, ki partnerja še dodatno poveže. Ko pridejo otroci, se dinamika v družini spremeni – in prav prostovoljstvo je najina skupna točka, nekaj, kar naju povezuje. Drug drugega spodbujava, dopolnjujeva. Kar jaz ne vem, ve on, in obratno. Skupaj sva vedno stoodstotna. Naj ne bo ljudi strah stopiti skupaj v prostovoljstvo.
M: Pod Rdečim križem sicer nisva edini par, ki prostovoljno deluje skupaj. A tako, kot to počneva midva …
T: … midva sva pa »one of a kind«! (smeh)
5. “Ni vse v denarju, je tudi nekaj, kar je lepo dat, iz srca. Iz srca se nekomu nasmeješ.”
T: Kolikokrat sva bila sprejeta z odprtimi rokami! Prideva na teren in ljudje naju pričakajo z: »Bosta kaj pojedla?« Tak srčen sprejem – to pove vse.
M: Jaz pravim: če ne znaš pomagati prvemu sosedu, ne boš znal pomagati nikomur. Ena soseda je pred časom izgubila moža. Ponudil sem ji, da ji zalijem vrt. Vsakič, ko grem mimo, se ustavim in poklepetam z njo. Sem tudi lovec in sem ji prinesel kos mesa. In njen »najlepša hvala« mi pomeni več kot kakršen koli denar, ki mi ga je hotela dati. Službo uspešno usklajujeva s prostovoljstvom. Vem, da nas ni veliko, ki delamo prostovoljno, in prav zato se mi zdi pomembno, da ljudi spodbudimo – da vidijo, da je to dobro delo, vredno časa, truda in srca. Rad bi prepričal čim več ljudi, da verjamejo v to in se sami aktivirajo.T: Veš, včasih razmišljam, da bi morali narediti nekakšen “kamp za mlade”. Tako kot so včasih obstajali brigadirji – Titovi mladinci, ki so šli delat ceste, pomagali pri gradnjah, popravilih … Ne mislim, da mora to biti fizično ali težko delo – ampak nekaj, da mladi začutijo, kaj pomeni narediti nekaj za nekoga brez pričakovanja plačila. Da začutijo, kakšen je občutek, ko nekomu polepšaš dan. Zdi se mi, da današnji mladini manjka empatije. Vse preveč se vrti okrog sebe. Jaz sem bila vzgajana drugače – v duhu solidarnosti. Da pogledaš okoli sebe in vidiš človeka. Da si pozoren, da ponudiš pomoč – tudi če samo poslušaš.
6. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende – ampak ravno zato sem hvaležen/-na.”
T: Ljudje si včasih predstavljajo, da prostovoljci delamo 8 ali 12 ur na dan, vsak dan, cel mesec – in to brez plačila. Ampak to sploh ni tako. Prostovoljstvo ni služba. Delaš takrat, ko imaš čas. Ko imaš voljo. Ko imaš srce za to. Nekateri prispevajo več, drugi manj. In to je čisto v redu. Jaz se na primer včasih odločim, da bom pomagala na prireditvi več ur. To je moja izbira. Nihče me ne sili. Jaz si to želim. Ljudem bi rada pokazala, da prostovoljstvo ni obveznost, ampak priložnost. Včasih kot prostovoljec dva meseca sploh ne narediš ničesar – ker se pač nič ne dogaja. Zime so običajno bolj mirne. Vse se začne prebujati šele spomladi, ko pride lepo vreme. Ne delamo 24 ur na dan zastonj, kot si kdo morda misli. In prav bi bilo, da se ljudem v glavi zgodi tisti majhen klik – da zaradi 10 ur prostovoljstva na mesec nisi ničesar izgubil. Ravno nasprotno: ogromno si pridobil.
7. “Nikoli ne bom pozabil/-a dogodka, ki se mi je še posebej vtisnil v spomin.”
M: Kot prvi posredovalec se zelo dobro spomnim trenutka, ki mi bo za vedno ostal v spominu. Ko je dvakrat zapiskalo za otroka… in se nihče od nas takrat ni mogel odzvati. To je bilo res najtežje. Občutek nemoči je bil grozen. Hvala bogu se je vse dobro končalo in sta otroka danes v redu – ampak ta občutek odgovornosti ostane z mano. Na drugi strani pa mi je v zelo lepem spominu ostal dogodek, ko sva kot bolničarja sodelovala na 24-urnem maratonu. Vsako uro so prišli do naju organizatorji in spraševali, ali sva jedla, pila, če kaj potrebujeva. Takšna toplina in hvaležnost – to je tisto, kar se ti vtisne v srce.
T: Meni ostanejo najbolj v spominu tisti majhni trenutki hvaležnosti. Ko ti nekdo reče: “Joj, tako so vas pohvalili!” ali ko te nekdo posebej povabi k sodelovanju, ker jim je bilo v preteklosti lepo s tabo. Na primer poveljnik civilne zaščite me je enkrat poklical in rekel: “Lani je bilo super s tabo, bi te tudi letos z veseljem vzeli s sabo.” To so tisti drobni trenutki, ki ti dajo zagon.
M: Spomnim se še enega posebnega dogodka, ki ga je organizirala Slovenska filantropija v Kopru. Viktor in Anja sta iz vrha stolpnice spustila sidro, na katerem so bili speti skupaj odgovori na vprašanje “Kaj zate pomeni prostovoljstvo?” Tisti trenutek, ko si videl, koliko odgovorov je bilo, kako dolgo je bilo tisto sidro – in nasmeške na obrazih otrok, odraslih, starejših… To mi je res najbolj ostalo v spominu.
T: In medsebojno sodelovanje. Koliko čudovitih ljudi spoznaš. Na cesti ne prideš kar tako v stik z ljudmi. Preko prostovoljstva pa prideš v stik, ogromno smo jih že tako spoznali. Mogoče bi izpostavila še en spomin. Najina čisto prva intervencija. Ko sva se vozila na intervencijo, sva se oba tresla, saj sva ravnokar naredila licenco. Vendar občutek, ko sva prišla na lokacijo in začela delati… po koncu intervencije sva se samo še čudila kako suverena sva bila, točno sva vedela kaj narediti, kot da bi to delala že vrsto let! Nobene napake nisva naredila in nisva zmrznila. To je bil tisti prvi naval adrenalina, ki je bil res hud. Tista prva intervencija in tisti občutki so bili pa res eksponentni. Danes je še vedno čutiti adrenalin, ampak je bolj umirjen. Tako da teh občutkov iz prve intervencije sigurno ne bom pozabila.
8. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sam/-a, zato vključim nekoga iz okolice.”
T: Brez težave.
M: Ko sem bil na intervenciji pri gospe, ki je ležala na tleh, nisem zmogel vsega sam in sem se obrnil na osebo, ki je bila zraven. Ne sme nas biti strah vpašati. V takih trenutkih ni prostora za “prosim, bi lahko…”. Če hočeš, da se nekaj zgodi – in da nekomu dejansko pomagaš – moraš povedati jasno in odločno.
T: Po moje se pozna, da nas tako tudi učijo. Lahko se zgodi, da si sam, lahko si v trgovskem centru. Pokliči nekoga na pomoč, ker ne boš zmogel sam. Kar se tega tiče, smo zelo suvereni. Zato takrat ne razmišljaš o vljudnostnih frazah, ampak ukrepaš. Morda izpade malo “grobo”, ampak v tistem trenutku poveš direktno: “Ti, prinesi defibrilator!” ali “Pokliči 112!” — ker to dejansko deluje. Mi ne prosimo za pomoč, ampak povemo kaj naj ljudje naredijo.
M: V tistem trenutku je nekdo, ki leži na tleh, bolj potreben pomoči, kot nekdo, ki stoji zraven in te gleda.
T: Seveda se na koncu zahvalimo vsem, ki so na kakršenkoli način pomagali.
9. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtoval/-a, postalo del mene.”
T: Že od tretjega leta sem bila odločna, da ko bom velika, bom zdravnica, zato da bom pomagala ljudem. Zdravnica sicer nisem postala. Življenje je imelo drugačno pot in se ne bom pritoževala, ker sem zadovoljna tako, kot je. Moj oče je rekel: “Ti si že od malega pomagala – v šoli, z zapiski, kjerkoli si lahko.” Ko sem stopila v prostovoljstvo, je bil ponosen. Rekel mi je: “Prišla si relativno blizu svojim sanjam.” In v resnici jih živim – le malo drugače.
M: Že v vrtcu sem bil zagnan, da bom gasilec. Starši so mi govorili, da ne morem.Ko sem bil tik pred puberteto, sem se sam odpravil do gasilcev in vprašal, kako lahko začnem. V naši vasi sta bila še dva fanta že vključena, pa sem šel tudi jaz. Vedno me je gnalo pomagati – reševati mačke, pomagati pri poplavah, biti zraven pri požarih. Naredil sem vse možne tečaje, kar je bilo dodatnega, sem šel. Takrat sem prvič slišal tudi za prve posredovalce – in me je potegnilo še globlje. Kasneje pride družina, otroci, obveznosti. Ampak še vedno – ko nekoga rešuješ iz poplave, pokrivaš streho, nosiš prvo pomoč… to je tisti občutek, ki ga iščem. Mene žene adrenalin – brez njega ne morem. In to ni samo akcija – to je poslanstvo.
T: Jaz bi povzela s temi besedami: “Otroške sanje skozi prostovoljstvo postanejo resničnost.”
10. “Dodajte svojo trditev o prostovoljstvu.”
T: Edino, kar bi mogoče dodala – naj ljudi ne bo strah. Predvsem bit nesebični. Ne bodo nič izgubili, če bodo dali nekomu delček sebe. Vedno dobiš tudi nekaj zase, tisti “Najlepša vam hvala!”, ali topel nasmešek.
M: Prostovoljstvo je čas, ki ga lahko namenimo, npr. sosedu, če vidimo, da je slab in mu pomagamo. Tisto urico, da se z njim pogovoriš, lahko veliko prispeva. Moj oče je vsak dan hodil do starega para, ki je ostal sam. Samo pogovor, pa je ogromno pomenil. Če ne veste kam bi dali svoj čas, ga namenite nekomu, ki rabi toplo besedo. Ko boste šli stran, boste verjetno dobili tisti iskren “hvala” in takrat vam bo srce drugače zaigralo. Ko boste naredili nekaj dobrega, boste to tudi občutili, in boste dojeli, da prostovoljstvo ni izguba časa, ampak darilo.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo.