Davor Grabar je prostovoljec že več let. Zaposlen je kot prostorski načrtovalec in v prostem času producira elektronsko glasbo, inspiracijo pa črpa iz vsakodnevnih dogodkov in situacij. Davor je tudi predsednik Društva Fürstova hiša. Gre za prostor, ki diha in živi kot ustvarjalni center in nudi prostore številnim glasbenikom, kulturnikom, ustvarjalcem, društvom in drugim aktivnim posameznikom. Društvo organizira raznolike dogodke, kot so razstave, koncerti, delavnice in sejmi, ter s tem prispeva k oživljanju mestnega jedra Ptuja. Davorjevo prostovoljno delo zajema vse – od vodenja in poslovodenja društva do organizacije različnih dogodkov. Eden izmed najbolj prepoznavnih je “Fürstovanje”, dogodek, ki vključuje tržnico, raznolike delavnice in urbane športne aktivnosti ter večerne koncerte. Z veseljem skrbi za skupnost, z nekoliko manj navdušenja pa tudi za zapisnike sestankov in razpisne roke. A vedno poskrbi, da si prostovoljci po opravljenem delu vzamejo čas tudi za druženje.
1. “Ni res, da imam preveč časa – res pa je, da drugače postavljam prioritete.”
Preveč časa ni nikoli. To verjetno ne obstaja. Ne gledam na tak način, da postavljam prioritete, vendar da je to moje preživljanje časa. Ker mi to predstavlja neke vrste zadovoljstvo, svoj trud in čas vlagam v prostovoljstvo. Rad kvalitetno preživljam svoj prosti čas. To niti ni kot hobi ali kot obveznost, ampak dejansko preživljanje časa kot takega. Oziroma je način življenja.
Premalo časa imam zaradi službe, ne pa zaradi prostovoljstva. Drugače gledam na te stvari. Meni je kariera izven službe, služba pa samo sredstvo, da dobim prihodek, da lahko normalno preživim.
2. Tako, da se strinjaš, da se skrajša delovni čas.
Ja. Naj namesto nas rutinska opravila dela umetna inteligenca, mi pa bomo glasbo. (smeh)
3. “Včasih še sam sebe presenetim. Nisem si mislil, da ko je potrebno, zmorem kaj takšnega.”
Ja, dejansko je res. To se najbolj pozna, ko imaš ogromno časa in ga nekaj časa vlagaš, vendar rezultatov ni takoj ali pa so vidni šele na dolgi rok. Ko pa pride deadline (rok; op. av.), lahko v eni urici narediš vse tisto, kar si se trudil ves teden, čeprav si za tisto uro, za zadnji trenutek, stvari pripravil že prej. Ja, v zadnjih trenutkih lahko marsikaj narediš.
4. “Odkar sem prostovoljec, uporabljam tudi tisto znanje, za katerega sploh ne vem, da ga imam.”
Mene je presenetilo ravno obratno. Ko sem prišel v službo, sem opazil, da sem se kot prostovoljec zelo veliko naučil. Na vsebinskem področju sem bil res začetnik, medtem ko sem bil na drugih področjih, kot so organizacija dela, upravljanje projekta, administracija, postavljanje prioritet, odnos do stvari ipd., res dober.
Kot prostovoljec sem se naučil, da nekatere stvari preprosto ne gredo, kot bi si želel, in tudi v službi na tak način delujem. Če ne gre, stopiš nazaj, ti je malo vseeno oziroma veš, da ne moreš vsega prisiliti. Verjetno marsikdo znanje in izkušnje črpa iz službe, pri meni pa je ravno obratno. Morda tudi zato, ker sem se bolj pozno redno zaposlil.
Fajn je tudi, če si prostovoljec in ti to veliko pomeni. Recimo jaz hodim v službo, brez nekih obveznosti, ne jemljem tega kot kariero. Moje življenje se začne izven službe, v službo grem zgolj kot nujno sredstvo. Veliko drugih ljudi pa ima obraten pogled.
Seveda se v službi potrudim po najboljših močeh, ampak ko ne gre, ne gre. Prav tako pa vem, da če izgubim službo, imam še druge stvari, ki mi veliko pomenijo, in potem lažje obvladujem pritisk, se ne sekiram toliko, jemljem stvari z zdravo distanco.
5. “Za sestanke in dogovore o delu ni veliko časa – pridemo in že delamo!”
Ja, tako nekako. Težko se dobimo. Včasih poskušamo izvesti sestanke, pa se ti večkrat prestavijo. Dobro je, da se izpelje kakšen sestanek, da se postavi plan, da se razdeli zadeve in naloge in da nadalje ni treba dosti sestankovati. Potem pa ko prideš na kup, vsak ve, kaj je njegova naloga, in jo izpelje.
6. “Včasih se vprašam, zakaj to sploh delam, ampak naslednji trenutek to isto že spet počnem.”
V bistvu se nikoli ne vprašam, zakaj to delam. Edini problem je, da nimam dovolj časa, da bi to delal, in zato včasih želim narediti kakšen korak nazaj in se odstraniti. Ampak kmalu ponovno pride kakšen sestanek, druženje in se spet vse postavi nazaj na svoje mesto. In vem, da pridem z veseljem nazaj, da mi je super to delati. Kadar si na distanci, se včasih res vprašaš, zakaj sem še tu, če nimam časa. Na koncu pa vidim, ko pridem sem, zakaj sem tu, zakaj v to vlagam čas.
7. “Moja super moč je, da znam dobro početi več stvari hkrati.”
Ne, to pa ne bo držalo. Rad imam fokusirano delo in da je tisto resnično kvalitetno narejeno. Veliko rajši imam kvaliteto nad kvantiteto in ne morem delati hkrati pet stvari, da bi bile te dobro izvedene. Rajši eno zaključim, pa grem potem naprej.
8. “Prostovoljstvo mi je uničilo vikende, ampak ravno za to sem hvaležen.”
Hja, mi je uničilo vikende … ne vem, če lahko točno tako rečem … Hvaležen pa sem za to. Čeprav je včasih čez teden malo težko “priti k sebi”, sem utrujen in si mislim, da bi bilo res treba nekatere stvari dati na stran in si vzeti malo pavze, ampak ne traja dolgo. In vedno je bilo vredno. Točno v tem je največja fora, da je vedno vreji (dobro, op. av.), isto pri vseh naših dogodkih … Se usedemo in se pogovarjamo, je vedno vreji, vedno zanimive in pozitivne teme, nikoli ni bilo kreganja. Hvaležen sem, da sem prostovoljec in da na takšen način preživljam svoj čas, ki ga imam.
Pride nova situacija in si že notri, v dopaminu ali kako bi to opisal … ne moreš iti stran in spet poskušati narediti nekaj novega.
9. Nova trditev: Je prostovoljstvo odvisnost?
Ja, ja, tako nekako je, vedno prideš v isti vzorec, samo zaradi tega, ker je taka finta.
10. “Nikoli ne bom pozabil dogodka, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.”
Hm, verjetno vsak dogodek, ki sem ga organiziral v Fürstovi (hiši), tri Fürstovanja, in drugi veliki dogodki. Vsakega se spomnim, vsak se mi je vtisnil v spomin, vsak je bil nekaj posebnega. Tudi ostali dogodki, kadar smo uspešno izpeljali in je bil ful “vreji” rezultat, da smo bili zadovoljni z obiskom, z izvedbo, z nastopajočimi. Tega ne bom nikoli pozabil.
11. Lahko poveš še kaj o svojih prostovoljskih izkušnjah v tujini?
Ah, tisto v Švici pa je bila verjetno ena najboljših izkušenj. Tam sem bil ves mesec,
dva tedna pred glasbenim festivalom, med festivalom in še teden po njem, ki je bil namenjen pospravljanju. Dobili smo tri obroke na dan, vstopnico za festival in nekaj malega še za pijačo. Ko si se zjutraj zbudil v šotoru, sredi alpske doline, obdan s tritisočaki, zraven je tekla alpska reka, v kateri smo se tudi kopali … Zbudil si se v svežem zraku, šel delat do enih, nato je bil čas za kosilo in počitek v senci, ker je bilo prevroče. Najverjetneje najboljši mesec, kar sem ga imel. Takrat sem tudi nastopal. Najprej sem se prijavil kot prostovoljec, nato pa so me izbrali še kot nastopajočega DJ-a. Eno leto pred tem pa sem bil v Italiji na podobnem festivalu.
12. “Najboljši občutek je, ko ti kdo reče: ‘Hvala, to mi je res pomagalo!’ ali ‘Res je bilo super.’”
Sprva, na primer v okviru prirejanja glasbenih dogodkov, delaš za sebe. Pripraviš nekatere vsebine, ki bi jih rad videl, slišal, ker nisi zadovoljen z obstoječo sceno oziroma je premalo takih dogodkov. Na koncu pa je super, ko še vsi ostali pridejo in vidijo tvojo vizijo, tvojo idejo. Kadar pa je nekomu še všeč, da se je “našel” v tisti stvari, potem pa je najlepše.
13. “Prostovoljstvo je, ne da bi to prav posebej načrtoval, postalo del mene.”
Se strinjam. Včasih sem ogromno časa preživel v brezdelju, malo smo poslušali glasbo, in dan je minil. In to je bilo to. To je bilo neko posebno obdobje. Ampak v nekem trenutku mi je bilo dovolj tega, ko vidiš, da to ne vodi nikamor. In potem se začne kar samo razvijati. Še sam ne vem, kako sem prišel v prostovoljstvo, kako je prišlo do tega preobrata.
Verjetno je bilo povezano z mojih prihodom v bajto (v Fürstovo hišo, op. av.), takrat sem že doma malo delal oz. ustvarjal muziko. Po prihodu smo se hitro dobro razumeli s Saško, ki je takrat vodila hišo. In hitro sem prišel do točke, ko sem pomagal razvijati hišo in dogodke. Najprej kot pomoč, preko muzike, nato pa vedno več prevzemanja odgovornosti in delovanja. Niti nisem vedel kdaj, ampak tako spontano se je razvilo. Tako kot se mora razviti neka taka zadeva, ki te zanima.
Fajn je, da načrtuješ, ker na tak način odkrivaš sebe. In včasih moraš petkrat načrtovati, da vidiš, da to nisi ti. Slej ko prej pa te bo našlo, te bo pripeljalo nekam, ko boš začutil, kaj je tebi zanimivo in kaj hočeš delati. Dejansko moraš preko poskušanja priti do tega.
14. “Moje prostovoljstvo je včasih komedija, drugič tragedija, večino dni pa španska telenovela.”
Ne bi tako opredelil, raje bi opisal kot avantura.
15. “Včasih ne morem vsega dela opraviti sam, zato mimogrede vključim še koga iz okolice.”
Ja, itak! Seveda potrebuješ dodatne prostovoljce za stvari, da stečejo. Čeprav, najprej se je treba potruditi, da sam narediš. Težko je drugemu predati delo in ga obremenjevati, ker ne veš, če bi sploh rad bil zraven. Dosti ljudi ni ravno navdušenih nad tem. In kadar nekoga prosiš za pomoč in pride, vendar mu to nič pomeni, nato pa čaka, da čim prej mine – raje sam narediš.
Je pa super, kadar najdeš nekoga, ki ima interes in se pridruži, da se gradi ekipa. Katja je lep primer. Na začetku se je kar “vstran držala”, zdaj pa je prevzela različne naloge in je zelo aktivna v društvu.
Vsak, ki je del bajte in pokaže malo interesa in če ga vključiš na začetku, je hitro “noter”. Zdaj je tako lep primer, kako se je lepo zgradila ekipa. Verjetno od prve edicije Fürstovanja naprej, mislim, da je trenutno najboljša ekipa glede interesa in povezovanja, da še nikoli nismo bili tako povezani in še vedno se gradi.
Za zaključek – vaša trditev o prostovoljstvu
Ko se enkrat najdeš v neki stvari, ko se domače počutiš, da je to tvoj dom, takoj veš – to je to. Tisti, ki se najdejo, ne gledajo na to kot prostovoljstvo, ampak kot način preživljanja časa oziroma kot način življenja. Prostovoljstvo je bolj način življenja, kakor vrsta aktivnosti. Tudi da nekomu pomagaš, moraš biti zainteresiran za to, ne moreš tega delati na silo.
Intervju je nastal v sklopu akcije Prostovoljstvo.